Spodbujanje pripovednih sposobnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in/ali odstopanji v motoričnem razvojuTršinar, Špela (Avtor) Smrtnik Vitulić, Helena (Mentor) Košak Babuder, Milena (Komentor) zgodnje otroštvopripovedne sposobnostimotorični razvojspodbujanjegovorno-jezikovni razvojV vrtec je zaradi inkluzivne naravnanosti vključenih vse več otrok, pri katerih se v primerjavi z vrstniki pojavljajo določena odstopanja v razvoju. V raziskavi smo se osredotočili na sopojavnost težav na pripovednem in motoričnem področju pri otrocih, ki so usmerjeni kot otroci z govorno-jezikovnimi motnjami. Namen magistrskega dela je bil primerjati pripovedne sposobnosti in motorične spretnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami z otroki brez govorno-jezikovnih motenj, pri obeh skupinah otrok ugotoviti povezanost med dosežki na obeh omenjenih področjih in predstaviti značilnosti spodbud, ki jih družina nudi otrokom na obeh izbranih področjih raziskovanja. V raziskavo so bili vključeni trije otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, trije otroci brez govorno-jezikovnih motenj, vprašalnik o družinskih spodbudah pa so poleg staršev omenjenih otrok izpolnili še ostali starši petletnikov/šestletnikov, vključenih v izbrani vrtec (N = 53). Pripovedne sposobnosti smo preverili s Preizkusom pripovedovanja zgodbe: Rokavička, motorične spretnosti pa s preizkusom ABC gibanja 2, nalogami za preverjanje grafomotorike, opazovanjem temeljnih gibalnih spretnosti (tek, met, lovljenje in seskok) ter z opazovanjem vsakdanjih življenjskih gibalnih spretnosti (npr. oblačenje jope, striženje s škarjami). Značilnosti družinskih spodbud na področju govorno-jezikovnega in motoričnega razvoja pa smo ugotavljali z vprašalnikom, ki smo ga sestavili za namen magistrske raziskave. Rezultati raziskave so pokazali, da so na področju pripovednih sposobnosti otroci z govorno-jezikovnimi motnjami na posameznih kazalnikih pripovedi večinoma dosegali nižje rezultate v primerjavi z otroki brez govorno-jezikovnih motenj. Rezultat celotnega preizkusa je pokazal, da je med otroki z govorno-jezikovnimi motnjami le eden od otrok dosegel podpovprečen rezultat, ki nakazuje na rahlo odstopanje od normativnega razvoja, druga dva otroka pa sta dosegla povprečen rezultat, medtem ko so vsi otroci brez govorno-jezikovnih motenj dosegli nadpovprečen rezultat. Na podlagi rezultatov preizkusa ABC gibanja 2, s katerim smo ugotavljali motorične spretnosti, smo ugotovili, da rezultati enega otroka v skupini otrok z govorno-jezikovnimi motnjami nakazujejo na pomembne gibalne težave, rezultati drugega otroka kažejo na tveganje za gibalne težave in pri tretjem gibalne težave niso bile zaznane. V skupini otrok brez govorno-jezikovnih motenj se je izkazalo, da otroci nimajo gibalnih težav, saj se njihovi rezultati gibljejo od spodnje meje povprečja pa do nadpovprečnih dosežkov. Analiza posameznih elementov grafomotorike je pokazala, da se težave na področju grafomotorike kažejo le pri dveh otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami, pri otrocih brez govorno-jezikovnih motenj pa ni prisotnih grafomotoričnih težav. Pri opazovanju značilnosti gibalne stopnje smo ugotovili, da pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami še vedno prevladujejo gibalne značilnosti, ki so značilne za osnovno stopnjo temeljne gibalne faze, medtem ko pri otrocih brez govorno-jezikovnih motenj prevladujejo gibalne značilnosti, ki so značilne za zrelo stopnjo temeljne gibalne faze. Na področju vsakodnevnih življenjskih gibalnih spretnosti rezultati nakazujejo na to, da imata dva otroka z govorno-jezikovnimi motnjami nekaj več težav pri posameznih vsakdanjih življenjskih gibalnih spretnostih, za razliko od enega otroka z govorno-jezikovnimi motnjami in vseh otrok brez govorno-jezikovnih motenj. Pri ugotavljanju povezanosti med pripovednimi sposobnostmi in motoričnimi spretnostmi glede na celotne rezultate nismo mogli zaključiti, da se pripovedne sposobnosti in gibalne spretnosti pri vseh otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami in tistimi brez njih med seboj podobno povezujejo, saj so bili rezultati pri obeh skupinah zelo raznoliki. Analiza družinskih navad, povezanih z gibanjem, je pokazala, da starši večine vključenih otrok poročajo, da pri otrocih spodbujajo govorno-jezikovne sposobnosti in motorične spretnosti, saj jim berejo knjige, razlagajo neznane besede, se z njimi igrajo besedne igre, obiskujejo knjižnico, igrišče ipd. Razlike med otroci z govorno-jezikovnimi motnjami in otroci brez teh motenj so se pokazale v prid otrok brez govorno-jezikovnih motenj, pri katerih starši večkrat prebirajo z njimi iste knjige, jim bolj omejujejo uporabo pametnih naprav ter jim zlasti na govornem področju omogočajo več spodbud. Glede na izsledke naše raziskave lahko zaključimo, da je potrebno za vsakega otroka z govorno-jezikovnimi motnjami na pripovednem in motoričnem področju prepoznati njihove težave in na osnovi njihovih individualnih značilnosti postaviti cilje in načine dela z njimi. Pri individualni obravnavi otrok pa so nam lahko v pomoč smernice za spodbujanje pripovednega in motoričnega razvoja otrok.[Š. Tršinar]20182018-04-04 03:18:17Magistrsko delo/naloga100628sl