Javni ali zasebni izvajalci čezmejnih zdravstvenih storitev?Pipan, Kaja (Avtor) Strban, Grega (Mentor) čezmejno zdravstveno varstvoDirektiva 2011/24/EUUredba (ES) št. 883/2004javni ali zasebni izvajalci zdravstvenega varstvamobilni pacientinenačrtovano in načrtovano zdravstveno varstvoobrnjena diskriminacijaČezmejno izvajanje zdravstvenih storitev obstaja že dlje časa, vendar je sprejetje Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov v čezmejnem zdravstvenem varstvu ponovno oživilo zanimanje za to temo, saj je poleg uredb o koordinaciji in izključno nacionalnih določb odprlo dodatno pravno pot do dostopa do čezmejnega zdravstvenega varstva. V magistrskem diplomskem delu sta predstavljeni dve možnosti v zvezi s čezmejnim zdravstvenim varstvom. Prva določa pogoje za vključitev mobilnih državljanov EU v posamezne nacionalne sisteme javnega zdravstvenega varstva preko socialnega zdravstvenega zavarovanja ali nacionalne zdravstvene službe. Druga pa je nenačrtovana in načrtovana čezmejna zdravstvena oskrba, ki ohranja pokritost v domačem javnem zdravstvenem sistemu. Ugotavljam, da razlikovanje med nenačrtovanim in načrtovanim čezmejnim zdravstvenim varstvom ni vedno jasno, ker se lahko namen pacienta, ki želi prejemati določene zdravstvene storitve, spremeni med potovanjem v drugo državo članico EU (v nadaljevanju: država članica). Nenačrtovano zdravstveno varstvo je v skladu z uredbami zagotovo najpogostejša oblika čezmejnega zdravstvenega varstva, vendar se kljub temu pojavljajo dileme glede pojmov začasnega bivanja zunaj pristojne države članice ter kaj se šteje za nepredvideno in potrebno zdravljenje in kakšen je obseg povračila stroškov za navedene zdravstvene storitve. Poleg tega Direktiva 2011/24 za določene primere nenačrtovanega zdravstvenega varstva zahteva predhodno dovoljenje pristojnega organa, kar povzroča povečano upravno obremenitev za nacionalne sisteme zdravstvenega varstva, ki iščejo najboljšo možno rešitev za pacienta. Vzporedna uporaba uredb, Direktive 2011/24 in čisto nacionalne zakonodaje lahko povzroči tudi pravne in praktične težave pri načrtovanem zdravstvenem varstvu, saj so upravni postopki za izdajo predhodne odobritve dolgotrajni. Nekatere države članice so tako vzpostavile sistem samodejne predhodne odobritve, če upravni postopki trajajo predolgo, pri čemer bi morali biti procesni roki strožji kot v splošnih upravnih postopkovnih pravilih. Praktične težave mobilnih pacientov se pojavljajo tudi, če isti čezmejni izvajalci zdravstvenega varstva hkrati ponujajo javno in zasebno zdravstveno varstvo. Oboje hkrati lahko namreč vodi v usmerjanje pacientov iz javne v zasebno zdravstveno dejavnost pri istem izvajalcu. Slednje praviloma zagotavljajo brez čakalnih seznamov, vendar z višjimi tarifami in neposrednim plačilom, zato je ponudnikom zdravstvenih storitev "lažje", če mobilne paciente zdravijo kot zasebne paciente. Vendar pa takšna obravnava mobilnih pacientov ni dovoljena. Pacient se mora sam odločiti, ali bo obravnavan kot javni ali zasebni pacient, o svobodni izbiri pa mora biti tudi pravilno obveščen. Posebej se osredotočim tudi na odprto vprašanje obrnjene diskriminacije nacionalnih pacientov v primerjavi z mobilnimi. Obrnjena diskriminacija nastane v primeru, ko ima posameznik zaradi gibanja med državami članicami več pravic, kot če ostane znotraj ene države. Primer take ureditve je slovenska zakonodaja. Predstavljeni sta možnosti za njeno odpravo tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni EU.20182018-03-31 07:45:35Magistrsko delo/naloga100590sl