<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=100296"><dc:title>Pripoved v literaturi in filmu</dc:title><dc:creator>Mušič,	Nika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Matajc,	Vanesa	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>literatura in film</dc:subject><dc:subject>naratologija</dc:subject><dc:subject>pripoved</dc:subject><dc:subject>pripovedna struktura</dc:subject><dc:subject>nezanesljivi pripovedovalec</dc:subject><dc:subject>intermedialnost</dc:subject><dc:subject>bolonjski magisterij</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo preučuje pripoved v literaturi in filmu, pri čemer se opira tako na dognanja strukturalistične naratologije kot tudi na raziskave postklasične naratologije, in sicer predvsem kognitivnih pristopov. Pripoved je v delu predstavljena glede na širšo terminološko opredelitev, torej kot semiotična reprezentacija oziroma fenomen onstran medija, pri tem pa so definirani tudi minimalni pogoji pripovednosti. Obenem je glede na ožjo določitev pripoved obravnavana kot komunikacijsko razmerje s pripadajočimi udeleženci komunikacije, in sicer z največjim poudarkom na konceptu pripovedovalca v literarni in filmski teoriji. Koncepti orisanih naratoloških teorij, izhajajočih iz enega ali drugega pojmovanja pripovedi, so v nadaljevanju magistrskega dela aplicirani na primera filmskih pripovedi - von Trierjeva filma Dogville in Manderlay. Analiza skuša pokazati, kako obe pripovedi s svojo strukturno oblikovanostjo, z manipulacijo prostora in gibanja kamere ter z vzpostavljanjem ironije prek nezanesljivega pripovedovalca usmerjata gledalca pri (re)konstruiranju zgodbe in razbiranju pripovednega pomena.</dc:description><dc:publisher>[N. Mušič]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2018-03-21 15:32:13</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>100296</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>