Taborišče kot zona zlaErzetič, Manca (Avtor) Komel, Dean (Mentor) Virk, Tomo (Mentor) literatura in filozofijatotalitarizemkoncentracijska taboriščapričevanjehermenevtikaslovenska književnostavtobiografska literaturapričevanjska literaturabolonjski magisterijRazprava poskuša tematizirati fenomen totalitarističnega zla, kot se je udejanjilo v zoni koncentracijskih taborišč. Izhodišče za ta premislek tvori literarno delo Borisa Pahorja, ki ga zaznamuje ravno lastna izkušnja totalitarističnega nasilja in preživetja v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof. Kot ključni problem se ob tem javlja izpričevanje te izkušnje, ki vključuje filozofsko vprašanje, kaj sploh eksistencialno pomeni "biti priča". Odgovor na to vprašanje je razvit ob branju ključnih teoretikov totalitarizma, kot sta Hannah Arendt in Giorgio Agamben. V metodološkem oziru se tako kot omenjana filozofa opiramo na eksistencialno hermenevtiko, kot jo je v Biti in času razvil Heidegger ter še nekateri drugi predstavniki te filozofske usmeritve. Osrednja ugotovitev, ki izhaja te filozofske tematizacije, je, da dehumanizacija, kot sledi iz totalitarističnega nasilja, ni enoznačna, marveč jo zaznamuje prav faktična situacija "priče", ki je sama ujeta med vidikoma pričevalca in izpričevanja.[M. Erzetič]20142018-03-20 13:59:53Magistrsko delo/naloga100269sl