V vzdolžni raziskavi ugotavljamo prepričanja študentov razrednega pouka o dejavnikih učnega (ne)uspeha, dobrem učitelju in o razvojnih značilnostih otrok ter predstavimo, katere izkušnje po samoporočanju študentov najbolj sooblikujejo ta prepričanja. Ista skupina študentov (N = 59) je enak vprašalnik najprej izpolnila na začetku prvega letnika študija in nato ob koncu njihovega podiplomskega študija. Ob obeh merjenjih so študenti ocenili, da k učni (ne)uspešnosti učenca v največji meri prispeva učenec sam (približno v 33 %), nato starši, učitelji in nazadnje vrstniki. Študentje so na začetku študija izražali predvsem idealizirane predstave o dobrem učitelju: da je miren in obvladan v vseh situacijah; da ima vse otroke enako rad; da zna motivirati vse otroke, tudi tiste, ki jih snov ne zanima; da zna naučiti vse učence, tudi tiste z nižjimi učnimi sposobnostmi. Ob koncu so rezultati pokazali na preoblikovanje večine predstav o dobrem učitelju v smeri bolj realističnih. Glede razvojnih značilnosti otrok pa so imeli študentje že na začetku študija bolj usklajena prepričanja z znanstvenimi spoznanji, saj so se le delno strinjali, da dednost določa posameznikov razvoj, da izkušnje iz zgodnjega otroštva odločujoče vplivajo na nadaljnji razvoj otroka, da ni bistvenih razlik v miselnih sposobnostih učencev istega razreda, da je otrok, ki pozna veliko informacij, pameten in da šola ni prostor za izražanje čustev. Stopnja strinjanja z večino trditev se je ob drugem merjenju pomembno znižala. Po mnenju študentov imajo neposredne izkušnje v razredu med vsemi dejavniki najpomembnejši vpliv na njihova prepričanja, ki smo jih preverjali v raziskavi.
|
