Organizacija združenih narodov (v angleščini United nations), najprepoznavnejša mednarodna organizacija na svetu, si je od prvega človeško narejenega satelita v vesolju, leta 1957, prizadevala za uresničitev svojega primarnega cilja – ohraniti svetovni mir. Da vesolje ne bi postalo novo bojišče v času hladne vojne, si je prizadevala za miroljubno rabo vesolja, kar je nakazala Generalna skupščina (v angleščini General Assembly) s takrat ad hoc ustanovitvijo Odbora Združenih narodov za miroljubno rabo vesolja (v angleščini Committee on the Peaceful Uses of Outer Space, COPUOS), kateremu je Urad Združenih narodov za vesoljske zadeve (v angleščini United Nations Office for Outer Space Affairs, UNOOSA) kot manjša strokovna enota, oblikovana v sekretariatu Združenih narodov, nudil pomoč. Naloga COPUOS-a je bila preučiti dejavnosti in vire Združenih narodov, specializiranih agencij in drugih mednarodnih akterjev, ki se nanašajo na področje miroljubne uporabe vesolja, ter znotraj okvirja Združenih narodov olajšati mednarodno sodelovanje in preučiti morebitne pravne probleme, ki bi nastali pri raziskovanju vesolja.
Leto kasneje je Generalna skupščina Odboru ponovno potrdila mandat ter ga ustanovila kot stalni organ. Od takrat COPUOS skupaj z Znanstvenim in tehničnim pododborom (v angleščini Scientific and Technical Subcommittee, STSC) ter Pravnim pododborom (v angleščini Legal Subcommittee), ki rešujeta predvsem zapletena vprašanja, ki se pojavljajo ob razvoju vesoljske tehnologije, služi kot osrednja točka za mednarodno sodelovanje na področju miroljubnega raziskovanja vesolja, saj je bil glavni akter pri oblikovanju petih mednarodnih pogodb in petih načel na temo vesolja.
Danes COPUOS skupaj z UNOOSA, ki nudi podporo medvladnim razpravam v Odboru in njegovih dveh pododborih ter pomoč državam v razvoju pri uporabi vesoljske tehnologije za razvoj, predstavlja edinstveno platformo za ohranjanje vesolja (v miroljubne namene) na mednarodni ravni, kajti ljudje raziskujemo vesolje manj kot stoletje, pa smo že povzročili katastrofo, imenovano vesoljski odpadki, na kar je že leta 1999 opozoril COPUOS v svojem Tehničnem poročilu o vesoljskih odpadkih (Technical Report on Space Debris).
Do danes je slabih 60 držav in mednarodnih organizacij v več kot 5100 uspešnih lansiranjih izstrelilo več kot 7200 satelitov, od katerih deluje samo še okoli 1100. Ostali nedelujoči sateliti, skupaj z odsluženimi deli raket, pozabljenimi predmeti z misij (kot na primer adapterji, pokrivala objektivov, orodje ipd.) in celo zrahljanimi maticami ter delčki strjene barve z vesoljskih plovil, ki se nahajajo predvsem v nizki zemeljski orbiti (v angleščini Low Earth Orbit, LEO) in geostacionarni orbiti (v angleščini Geostationary orbit GEO), predstavljajo vesoljske odpadke s skupno maso več kot 8000 ton. Vsi ti odpadki, ki potujejo s povprečno hitrostjo 10 km/sek ogrožajo varnost v vesolju, saj ne le da lahko povzročijo enormno škodo na delujočih satelitih in vesoljskih plovilih, temveč tudi ogrožajo življenja astronavtov. V nenehni nevarnosti so številne storitve, kot na primer mednarodne telefonske povezave, televizijski signali, globalna navigacija, napovedovanje vremena in celo nacionalna varnost, brez česar si ne moremo predstavljati normalnega življenja na Zemlji.
Če želimo ohraniti vesolje za raziskovanje in rabo za nadaljnje generacije, bo potrebno sprejeti ustrezne ukrepe za zmanjšanje vesoljskih odpadkov, ki se zaradi kaskadnega efekta vse pogostejših trkov in eksplozij odsluženih satelitov povečujejo brez dodatnih lansiranj. Navkljub odsotnosti mednarodne pogodbe, ki bi urejala to problematiko, obstajajo določene posredne rešitve, ki pa jih ne smemo jemati kot substitut pogodbi, temveč kot pot do njenega sprejetja. Iz kolekcije vesoljskih pogodb je s pomočjo teleološke razlage mogoče razbrati zgolj splošna načela, kar bi bilo dajanje obliža na odprto rano, saj ne vsebujejo nobenih mehanizmov prisile, določb o preprečevanju novih odpadkov ali čiščenju že obstoječih.
Pogodba o načelih, ki ureja dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi nadzračnega prostora, vštevši Luno in druga vesoljska telesa (v angleščini Treaty on principles Governing the Activities of States in the Exploration and Use of Outer Space, including the Moon and Other Celestial Bodies, OST), vsebuje splošna načela, ki bi se lahko uporabila tudi na področju vesoljskih odpadkov. V njej je zapisano, da so države pogodbenice mednarodno odgovorne za svoje nacionalne aktivnosti v vesolju (6. člen), ter da morajo pri operacijah v vesolju ravnati po načelu medsebojnega sodelovanja in pomoči, ob upoštevanju interesov ostalih držav pogodbenic (9. člen). Nadalje je zapisano, da je vsaka država pogodbenica, ki lansira objekt in država pogodbenica, od koder je ta objekt lansiran, mednarodno odgovorna za škodo, povzročeno drugi državi pogodbenici, ki jo povzroči tak objekt ali njegova komponenta (12. člen).
Prav tako bi lahko s teleološko razlago uporabili Konvencijo o mednarodni odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo vesoljski objekti (v angleščini Convention on International Liability for Damage Caused by Space Objects), ki natančneje opredeljuje odgovornost držav pogodbenic za svoje objekte, lansirane v vesolje in Sporazum, ki ureja dejavnosti držav na Luni in drugih nebesnih telesih (v angleščini Agreement Governing the Activities of States on the Moon and Other Celestial Bodies), ki zahteva od držav, da sprejmejo ukrepe za preprečevanje motenj obstoječega ravnovesja v vesolju in nosijo odgovornost za svoje aktivnosti [na Luni] (7. člen).
Določbe v teh pogodbah, ki kažejo smer, v katero bi se rešitve morale razvijati, niso dovolj za učinkovito reševanje problematike, saj so preobsežne. Konkretnejše rešitve vsebujejo Smernice Odbora Združenih narodov za miroljubno rabo vesolja o zmanjšanju vesoljskih odpadkov (v angleščini Space Debris Mitigation Guidelines of the Committee on the Peaceful Uses of Outer Space). Medagencijski odbor za koordinacijo vesoljskih odpadkov (v angleščini Inter-Agency Space Debris Coordination Committee, IADC) je iz že obstoječih temeljnih ukrepov za zmanjšanje vesoljskih odpadkov, prakse, standardov, kodeksov in priročnikov, ki so jih razvile nacionalne in internacionalne organizacije, zbral ukrepe za zmanjšanje vesoljskih odpadkov. Te visoko postavljene kvalitativne smernice je priznal tudi COPUOS, nakar je njegov STSC ustanovil delovno skupino za vesoljske odpadke, ki je ob upoštevanju mednarodnih pogodb Združenih narodov razvila set priporočljivih smernic ravnanja z vesoljskimi odpadki, temelječih na ukrepih IADC. Smernice se lahko upošteva pri samem načrtovanju misij in novozgrajenih vesoljskih plovilih, ter če je možno, na že obstoječih tehnologijah. Med drugim zajemajo čim manjši izpust odpadkov med normalnimi misijami v vesolju, zmanjšanje možnosti naključnega trčenja v orbiti, minimiziranje škode zaradi goriva, ostalega v vesoljskem objektu po prenehanju delovanja, ter omejitev dolgotrajne prisotnosti vesoljskih objektov v LEO po končanju misije.
Glede na dano situacijo, je njihova implementacija priporočljiva, čeprav so bile sprejete nekoliko prepozno. Generalna skupščina je že ob njihovem sprejetju, leta 2008, dejala, da pristop Združenih narodov ni primeren glede na dano situacijo, zato je Pravnemu pododboru naročila, da odloči, ali je potrebna nova mednarodna pogodba, ki bi celostno urejala problematiko vesoljskih odpadkov. Navkljub očitni potrebi po šesti vesoljski pogodbi ni bilo ničesar narejenega.
STSC bi moral ustanoviti delovno skupino, ki bi sestavila set določb, ki bi bile vsebovane v končni pogodbi. Določbe bi se predstavile Pravnemu pododboru, ki bi pregledal njihovo pravno ustreznost in skladnost z že obstoječimi načeli. Sestavil bi osnutek pogodbe, ki bi ga predal COPUOS-u, ta pa bi ga posredoval četrtemu odboru Generalne skupščine, kjer bi bil sestavljen končni tekst. Generalna skupščina kot glavni predstavniški organ Združenih narodov bi pogodbo sprejela z resolucijo, nakar bi jo lahko države ratificirale in implementirale v svojo nacionalno zakonodajo.
Primarno bi morala pogodba vsebovati definicijo vesoljskih odpadkov ter biti brez določb, ki bi bile izrazito naklonjene najmočnejšim akterjem v vesolju. Temeljiti bi morala na Smernicah o zmanjšanju vesoljskih odpadkov ter vsebovati štiri široko zastavljene cilje – izvajanje mednarodnega in neodvisnega sledenja in popisa vesoljskih odpadkov, izvršljive določbe o odstranjevanju vesoljskih odpadkov, določbe za ohranitev vesolja ter nenazadnje določbe o reševanju sporov in povrnitvi škode.
Poleg nove vesoljske pogodbe se v strokovni literaturi že dobrih dvajset let pojavljajo tudi teoretične ideje o ustanovitvi nove mednarodne organizacije s področja vesolja. Idealno bi bilo, da bi delovala kot specializirana agencija v okviru Združenih narodov, saj bi bila kot taka s svojimi pravili in financami povsem avtonomna. Pogoje včlanjevanja bi postavila sama. Tako, da bi pritegnila čim več držav, med drugim Združene države Amerike, Rusijo, Kitajsko in Indijo, države z najbolj razvito vesoljsko tehnologijo. Imela bi tudi svoje organe z zakonodajno in sodno oblastjo, kar bi pripomoglo k večji preglednosti, hitrejšemu sprejemanju pogodb in k vzpostavitvi učinkovitega sistema reševanja sporov. Vendar - ustanovitev nove mednarodne agencije je še manj verjetna kot sprejetje nove mednarodne pogodbe. Poleg tega nekateri strokovnjaki opozarjajo, da to ne bi bil učinkovit način reševanja problematike onesnaževanja vesolja.
Kljub vrzeli med interesi držav se stvari počasi premikajo. Marca 2010 je na zasedanju Pravnega pododbora kar nekaj delegacij predlagalo, da se nadaljuje razvijanje Smernic o zmanjšanju vesoljskih odpadkov s ciljem ustvaritve pravno zavezujočih pravil. To kaže na to, da bodo določbe v Smernicah s prakso držav in prepričanjem, da je takšna praksa nujna, postale del običajnega mednarodnega prava, kar bi bil najmanj sporen način vzpostavitve nekih zavezujočih mednarodnih pravil s področja vesoljskih odpadkov.
Aktivno odstranjevanje odpadkov (v angleščini Active Debris Removal, ADR) je nujno za preprečitev in zmanjšanje vesoljskih odpadkov, zato gre tudi trenutni razvoj vesoljskega prava v to smer. Čeprav mednarodna skupnost še ni ponudila konkretnega načina odstranjevanja, saj je le-ta še v razvoju, se strinja, da bi odstranjevanje moralo potekati na podlagi pravnih dokumentov, razvitih pod okriljem Združenih narodov. Leta 2016 je COPUOS izdal prvi set Smernic za dolgoročno trajnost za dejavnosti v vesolju (v angleščini Guidelines for the Long-Term Sustainability of Outer Space Activities), ki se nanaša na vse dejavnosti v vesolju ter vsebuje izboljšave skladnosti pri registraciji objektov, ki gredo v vesolje in izmenjavo informacij o njih. Te smernice se zdijo kot spodbuden razvoj, vendar niso zagotovilo, da se jih bodo države držale, saj so, tako kot Smernice o zmanjšanju vesoljskih odpadkov, nezavezujoče.
Raziskovanje in raba vesolja je ključnega pomena za človeštvo, zato se moramo osredotočiti na nove in boljše metode reševanja problematike onesnaževanja vesolja ter zmanjšati število odpadkov, saj slednji v LEO predstavljajo velik problem za misije v vesolju, predvsem tiste, ki vključujejo velika vesoljska plovila, ki se v LEO zadržujejo dlje časa. Aktivno odstranjevanje odpadkov je eden izmed učinkovitih načinov, vendar bi s tem delovali zgolj kurativno, kar ni dovolj. Potrebno je preventivno delovanje z uporabo prava vesolja, ki obsega mednarodne sporazume, pogodbe, resolucije in priporočila. Preventivnega delovanja se zavedajo tudi pri zasebnem podjetju Space X, ki uspešno razvija tehnologijo za rakete za večkratno uporabo.
Kljub temu, da so trenutni dokumenti, ki zadevajo vesoljske odpadke zgolj prostovoljni, bi morale države in mednarodne organizacije izvajati vse možne ukrepe, ki bi zagotovili njihovo uporabo na najširši možen način. To bi bilo koristno tako iz ekonomskega vidika, saj bi se s tem ognili trčenjem, kot tudi z varnostnega – v primeru vesoljskih plovil s človeško posadko.
|
