V podporno mrežo učencem s posebnimi potrebami v vključujoči šoli spada tudi medvrstniška učna pomoč, imenovana medvrstniško tutorstvo (Wright, 2004; Jereb, 2011b), ki se je izkazala kot učinkovita metoda dela predvsem v fazi urjenja veščin (Eaton, 2004, v Kavkler, 2009), posebej pri matematiki (Kalkowski, 2001, na
http://www.readingrockets.org). Poštevanka je eno temeljnih matematičnih deklarativnih znanj, vendar pa avtomatizacija aritmetičnih dejstev množenja nekaterim učencem z učnimi težavami pri aritmetiki povzroča največ težav. Potrebujejo časovno krajšo, vsakodnevno oziroma pogosto intenzivno vadbo (Magajna, Kavkler, Čačinovič Vogrinčič, Pečjak in Bregar Golobič, 2008c) z razvojni stopnji primerno strategijo računanja in zanimivimi učnimi pripomočki (Kavkler, 2002). Medvrstniška učna pomoč oz. medvrstniško tutorstvo jim vse to omogoča. Ta je lahko na šoli organizirana tudi v sklopu prostovoljskega udejstvovanja učencev. Uspešna medvrstniška učna pomoč je dobro načrtovana in ustrezno izvajana, prostovoljci-tutorji, ki nudijo pomoč, pa deležni stalne podpore in kakovostnega začetnega usposabljanja (Wright, 2004; Eaton 2004, v Kavkler, 2009). V vseh fazah organiziranega prostovoljstva je mentor ključna oseba, njegova glavna naloga pa je vodenje, usposabljanje in spodbujanje prostovoljcev (Gladek, 2015). Empirični del diplomske naloge zaobsega predstavitev ciklusa organiziranega prostovoljstva na šoli v namene medvrstniške učne pomoči učencem s težavami pri avtomatizaciji poštevanke. Kot specialna in rehabilitacijska pedagoginja sem prevzela vlogo zunanje mentorice in vodila deset prostovoljk iz višjih razredov pri nudenju učne pomoči štirinajstim tretješolcem. Želela sem ugotoviti, ali projekt medvrstniške učne pomoči doprinese k napredku v avtomatizaciji poštevanke in s tem predstavlja pomembno podporno strategijo specialnopedagoškega dela. Obenem pa sem želela raziskati, ali in kako lahko specialni in rehabilitacijski pedagog na osnovni šoli organizira medvrstniško učno pomoč v vseh njenih fazah ter vključi elemente supervizije v vodenje prostovoljcev, s katerimi vprašanji in težavami se ob tem sreča, kako jih lahko učinkovito razreši in kaj s tem delom pridobi. Za sprotno in končno spremljanje procesa in učinkov akcijske raziskave sem uporabila različne tehnike raziskovanja. Prostovoljke so vodile dnevniške zapise. Pri učencih smo pred začetkom in ob zaključku projekta preverili znanje poštevanke. Za konec sem pripravila tri različne anketne vprašalnike za obe sodelujoči skupini učencev in razredne učiteljice. Veliko podatkov sem med izvajanjem projekta zbrala z opazovanjem in individualnimi ter skupinskimi razgovori. Medvrstniška učna pomoč je dejansko prispevala k napredku v avtomatizaciji poštevanke pri tretješolcih in se izkazala za učinkovito dopolnitev specialnopedagoškega dela, saj poleg učnih rezultatov prinaša pomembne psihosocialne učinke na obe skupini vključenih učencev. Vpliva tudi na poučevalno prakso v razredu. Kot mentorica sem se naučila predvsem prepuščati odgovornost za opravljanje dela prostovoljkam, ki sem jim zato po drugi strani morala nuditi ogromno podpore in spodbud, kar se je pokazalo za izziv zaradi tega, ker sem prihajala v ustanovo kot zunanja sodelavka. Potrdilo se je, da medvrstniška učna pomoč razvija pozitivno šolsko klimo, podpira proces inkluzije (Gerber in Kaufman, 1981, Gaustad, 1993, Kalkovski, 2001, na
http://www.readingrockets.org) in dobro poučevalno prakso ter učinkovito dopolnjuje primarne strategije pomoči učencem z učnimi težavami (Mikuš Kos, 2002a), katerih izvajalec je specialni in rehabilitacijski pedagog. Z vidika prostovoljstva pa udeležene uči strpnosti, sodelovanja, sprejemanja različnosti in medsebojne solidarnosti (Gladek, 2015).
