V članku primerjamo interpretativne paradigme zarotniškega, magičnega in znanstvenega sklepanja. Dokazujemo, da racionalizem, znanstveni napredek in postmoderno stanje v ničemer niso prispevali k redukciji mističnega, iracionalnega in paranoidnega razmišljanja, ki ga utelešajo teorije zarote. Ravno nasprotno: članek zagovarja tezo, da je zarotniška ideacija pravzaprav do konca razvit ideal razsvetljenske znanstvene misli, saj predstavlja enega redkih še koherentnih, urejenih in enoznačnih načinov razmišljanja v odčaranih zahodnih družbah. V članku podajamo pojasnitev tendence vzpona zarotniške ideacije s kontekstualizacijo v vsesplošnem paranoidnem stanju duha.
|