Lezbične in gejevske družine družboslovna literatura običajno uvršča med t.i. netradicionalne, nekonvencionalne ali alternativne družine. Avtorica v prvem delu članka opozarja na neprimernost takega klasificiranja družin. Z uporabo pridevnikov, kot so netradicionalno, nekonvencionalno ipd. v resnici poudarjamo razliko, odmik od normalnega, ki tako samodejno postane predmet prevlade. Posebne oblike družin pa znotraj takih kontekstov postanejo nekaj ločenega, inferiornega in neenakopravnega. To se vidi tudi v javnem govoru o teh družinah, ki je prežet s predsodki in še zlasti s skrbjo strokovnih in laične javnosti, kakšne posledice bi utegnilo imeti življenje v njih na otroke. V članku avtorica analizira govor javnih institucij do lezbičnih in gejevskih družin ter kritično pretrese poglavitne argumente različnih strok, ki se jih v političnem govoru uporablja proti legalizaciji istospolnega starševstva. V nadaljevanju pogleda, kakšne družinske podpore so deležni otroci, matere in očetje iz takih družin pri nas, še zlasti iz zornega kota socialnega dela. Ugotavlja, da ima socialno delo v kontekstu sodobnih procesov sprememb v družinskem življenju, in posebej pri delu z gejevskimi in lezbičnimi družinami veliko potencialov in nalog.
|