Evropska unija (EU, Unija) je po koncu hladne vojne namenila precej pozornosti narodnim manjšinam. Varstvo narodnih manjšin je namreč razumela in uporabila kot predpogoj tako za priznavanje novih držav kot za članstvo v EU - torej na omejenem območju Srednje in Vzhodne (ter Južne) Evrope, in sicer kot kriterij za države iz te regije, da vstopijo v evropski integracijski proces. Unija je tako varstvo manjšin povezala z dobrim vladanjem v novih državah oziroma v državah, ki so se želeli vključiti v EU kot polnopravne članice. Države kandidatke so se mora evropeizirati (sprejeti evropske norme in vrednote), kar je vključevalo tudi sprejem določenih manjšinskih standardov. Pričujoči članek analizira dogajanje v zvezi z varstvom manjšin v desetletju po veliki širitvi EU leta 2004. Članek pokaže, da je bila ta evropeizacija v najboljšem primeru omejena in da ni vodila v znatne spremembe obnašanja držav do njihovih manjšin. To izhaja tako iz notranje strukture delovanja EU, hkrati pa je povezano tudi z načinom samega procesa evropeizacije.
|
