izpis_h1_title_alt

Podoba otroka in otroštva v slovenski (mladinski) književnosti
ID Blažić, Milena Mileva (Avtor)

URLURL - Predstavitvena datoteka, za dostop obiščite http://pefprints.pef.uni-lj.si/2681/ Povezava se odpre v novem oknu

Izvleček
V slovenski kulturi prevladuje idealizirana podoba otroka in otroštva, ki naj bi bila simbol nedolžnosti, stanja pred grehom, torej »rajsko« stanje, kar je v raznih izročilih simbolizirano z vrnitvijo v embrionalno stanje. Idealizirano otroštvo naj bi bilo simbol preprostosti, spontanosti, vendar je v resnici tudi simbol nerazvitosti (otroška leta) in ranljivosti (otroške bolezni), tako da lahko pomeni tudi otročjost oziroma nezrelost, neresnost. Otrok naj bi bil predvsem spontan, miren, zbran, brez naklepov in skritih misli, vendar otrok živi tudi v vojni, je begunec, je lačen. Podobno dihotomijo najdemo tudi v drugih izročilih, v katerih se otroštvo pojmuje tudi kot nebeško kraljestvo oziroma kot stanje pred pridobitvijo spoznanja. To pomeni, da je spoznanje pojmovano kot nekaj negativnega. Ideja otroštva je stalnica v evangelijskem nauku – tako je v Matejevem evangeliju npr. zapisano: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.« In podobno v Lukovem evangeliju: »Kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« V krščanskem izročilu so angeli pogosto prikazani kot otroci, kar je znamenje nedolžnosti in čistosti. V človekovem psihološkem razvoju je otroško ali otročje vedenje tudi znamenje regresije. V vseh primerih gre za tipično nostalgično pojmovanje otroka in otroštva, ki je daleč od resničnosti.

Jezik:Neznan jezik
Ključne besede:slovenska književnost
Vrsta gradiva:Delo ni kategorizirano
Organizacija:PEF - Pedagoška fakulteta
Leto izida:2007
Št. strani:86-93
PID:20.500.12556/RUL-69264 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:10.07.2015
Število ogledov:1492
Število prenosov:119
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Neznan jezik
Izvleček:
In Slovene culture the prevailing image of children and childhood is an idealised one, meant to symbolise innocence, the state prior to sin, or in other words an ›Eden-like‹ state, which in various traditions is symbolised by the return to an embryonic state. Idealised childhood is intended as a symbol of simplicity and spontaneity, but at the same time is one of lack of development (childhood years) and vulnerability (childhood illnesses), so that it can mean childishness, immaturity or lack of seriousness. Children are supposed to be above all spontaneous, calm, collected, with no concealed plan or hidden thoughts; but children also live through war, can become refugees or go hungry. A similar dichotomy can be found in other traditions, in which childhood is conceived of as the heavenly kingdom or the state before the acquisition of knowledge. This means that the acquisition of understanding is seen as something negative. The idea of childhood is a constant in evangelical teachings, as in these words from the Gospel according to St Matthew: »Except ye be converted, and become as little children, ye shall not enter into the kingdom of heaven.« Similarly in St Luke; »Whosoever shall not receive the kingdom of God as a little child shall in no wise enter therein.« In Christian tradition angels are often shown as children, which is a sign of innocence and purity. In man’s psychological development child-like or childish behaviour is also a sign of regression. In all these instances there is present a characteristic conception of children and childhood that is far from the truth.

Ključne besede:children's and youth literature

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj