Intelektualec je nesporno osebnost, ki nekako ("nevidno") "vlada" družbi kot "duh dobe" (brez kakršnekoli uradne oblasti), ne da bi se sam tega zavedal ali namerno k temu težil. Govoriti o njem nasploh ni lahko, ker je intelektualec (p)osebnost zase. Pa vendar skušam v razpravi (obliki tez) zapisati nekaj splošnih ugotovitev - trditev. Te so: da je intelektualec inteligent par excellence, a noče pripadati inteligenci kot etabliranemu sloju sistema; da se je intelektualec razvijal z razvojem same družbe (svetovnein nacionalne), vendar nekako po nasprotnem polu, kot njena kritična zavest; to je, v nasprotju z njo, v protislovju, ki ga nosi tudi v sebi; zaradi česar ga imenujejo tudi "nesrečna zavest" - samega sebe in dane družbe. Čeprav zasledimo neke značilnosti intelektualca že pri osebnostih starega in srednjega veka, pa je sodobni intelektualec vendarle produkt meščanske družbe oziroma industrijskega-kapitalističnega sistema; zdaj pa vse bolj kot produkt postindustrijskega sistema (družbe). Zaradi česa se sprašujemo, ali je (bo) intelektualec še potreben oziroma ali naj bi bil precej drugačen? Avtor razprave prvo možnost zavrača, drugo pa sprejema (ker ne bo nikoli nobene družbe brez protislovij, za analizo katerih so intelektualci posebni "eksperti"). Le da bodo izraz drugačne duhovne kritične kreativnosti.
|