Vojaška organizacija deluje s pomočjo čustev, vendar mora njihovo izražanje natančno določiti, upravljanje z njimi pa močno institucionalizirati. Zaradi možnosti izgube življenja v vojni ter zaradi verjetnosti, da bo treba ubijati nasprotnike, se pri vojakih pojavljajo entropična čustva, ki vodijo v psihične zlome in posttravmatske stresne sindrome. Za omilitev ali preprečitev teh pojavov je potrebno izražanje čustev ritualizirati. Za doseganje kolektivne kohezije in pripravljenosti za urjenje ter sodelovanje v vojni je potrebno razviti in negovati spodbudna čustva, upravljati z njimi ter jih usmerjati v zastavljene cilje. Obstajajo situacije, v katerih so v vojski poleg institucionalnih čustev zaželena tudi impulzivna čustva, posebej ob herojskih dejanjih, ki potem služijo za zgled celotni skupini. Moderne vojaške organizacije, ki vse manj sodelujejo v vojnah, vse bolj pa v novih ne-vojnih vojaških operacijah, se srečujejo z izgubo tradicionalnih, institucionalnih značilnosti, obenem pa z vstopanjem postmodernih vrednot, predvsem individualizacije obnašanja in čustvovanja. Rituali za proizvajanje čustev postajajo bolj ohlapni, skromni, celo absurdni, kajti vojaki želijo ohranjati svoje individualno čustvovanje. Zaradi "komercialnih" zahtev organizacije so včasih prisiljeni, predvsem poveljniki ter poklicni vojaki, v hlinjeno čustvovanje oziroma "emocionalno delo".
|