Obravnavana so vprašanja intermediarnih struktur v sistemu znanosti v luči sistemskega koncepta funkcionalne družbene diferenciacije in integracije. Osnovna teza je, da moderni sistemski in evolucionistični pristopi dajejo v analizi medsistemskih regulacij in koordinacij vedno večji pomen refleksivni dimenziji. Praktični primeri povezovanja znanstvenega, političnega in ekonomskega sistema na način trojne spirale kažejo na naraščajoči pomen refleksivne dimenzije v procesih kontekstualne politične regulacije. Refleksivna funkcija družbenih sistemov povečuje svobodo odločanja in zmanjšuje družbena tveganja kot posledico nelineranih in dinamičnih znanstveno-tehnoloških razvojev. V drugem delu se prispevek omeji na konkretni prikaz institucije znanstvenega sveta kot mesta srečevanja znanstvenih in vladnih interesov.
|