V članku je predstavljen tematski fokus posebne številke, v kateri so zbrani prispevki, ki obravnavajo makro in mezo ravni razvoja skupnostnega tolmačenja na evropskem obrobju v drugem in tretjem desetletju 21. stoletja. V tem času so se različne države, kot so Turčija, Poljska in Madžarska, soočile s povečanimi in nenadnimi tokovi prosilcev za mednarodno zaščito in drugih migrantov z vzhoda, juga in jugovzhoda, kar je povzročilo izzive brez primere na področju učinkovite komunikacije med uporabniki in izvajalci javnih storitev. Zaradi pomanjkljivosti obstoječe infrastrukture za skupnostno tolmačenje, pa tudi zaradi pomanjkanja tolmačev s potrebnimi kulturnimi in jezikovnimi kompetencami, so nacionalne in lokalne oblasti, mednarodne organizacije, nevladne organizacije in posamezni tolmači in upravni uslužbenci pogosto improvizirali in posegali po ad hoc rešitvah. V prispevku izpostavljamo, kako nekatere težave, ki so se pojavile na terenu in ki so obravnavane v prispevkih posebne številke (npr. vloga skupnostnega tolmača in status kulturnega mediatorja), niso nove, saj se že dolgo pojavljajo v literaturi o skupnostnem tolmačenju. Prav tako je prikazano, kako odziv nacionalnih in mednarodnih organov na t. i. begunsko krizo lahko razložimo v okviru humanitarnega tolmačenja, pri razumevanju vedenja posameznih tolmačev pa se lahko opremo na naraščajočo množico raziskav o neprofesionalnem tolmačenju.
|