Podrobno

Retrospektivna analiza infuzijskih reakcij po uporabi monoklonskih protiteles za zdravljenje raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana med letoma 2020 in 2024
ID Podobnik, Katja (Avtor), ID Kerec Kos, Mojca (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Eberl, Andreja (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,67 MB)
MD5: 9171B490E32C0B807D53262041171989

Izvleček
Monoklonska protitelesa so pomemben del sodobnega zdravljenja raka zaradi svoje tarčne specifičnosti in ugodnejšega varnostnega profila v primerjavi s klasičnimi oblikami zdravljenja. Kljub temu se med ali kmalu po njihovi aplikaciji lahko pojavijo infuzijske reakcije (IR), ki sodijo med pogostejše neželene učinke te skupine zdravil. Namen retrospektivne analize je bil preučiti incidenco in značilnosti IR pri bolnikih, ki so se na Onkološkem inštitutu Ljubljana med letoma 2020 in 2024 zdravili z monoklonskimi protitelesi ali konjugati monoklonskih protiteles za zdravljenje raka. Zanimalo nas je, pri katerih učinkovinah in v katerem ciklu zdravljenja se IR najpogosteje pojavijo, kakšna je njihova stopnja resnosti ter kako pogosto bolniki po pojavu IR nadaljujejo zdravljenje še isti dan oziroma v naslednjih ciklih. V proučevanem obdobju se je z monoklonskimi protitelesi zdravilo 7784 bolnikov, pri katerih je bilo zabeleženih 258 IR, ki so se pojavile pri 238 bolnikih ob aplikaciji 18 različnih učinkovin. Največ IR je bilo poročanih pri zdravljenju z rituksimabom (107), sledili so trastuzumab (65), cetuksimab (39) in obinutuzumab (14). Najvišje incidence IR so bile sicer ugotovljene pri bolnikih, zdravljenih s tafasitamabom (37,5 %), a je bil v tem primeru vzorec zelo majhen, obinutuzumabom (21,5 %), mogamulizumabom (16,7 %) in cetuksimabom (15,2 %), medtem ko je bila pri večini ostalih učinkovin pojavnost IR nizka (manj kot 1 %). Pri večini bolnikov so se razvile IR stopnje 2 (84,0 %) po Skupnih terminoloških merilih za neželene dogodke, reakcije stopnje 3 in 4 pa so bile redke. IR so se najpogosteje pojavile med prvo aplikacijo oziroma v zgodnjih ciklih zdravljenja, z izjemo bevacizumaba, pembrolizumaba in ipilimumaba, pri katerih so se IR pojavile ob kasnejših aplikacijah. Pri bolnikih, ki so doživeli IR stopnje 2, je bilo po umiritvi simptomov v večini zdravljenje mogoče brez ponovnih zapletov nadaljevati še isti dan. Posebej sta izstopala obinutuzumab, pri katerem so z infuzijo isti dan nadaljevali pri vseh bolnikih (100 %), in cetuksimab, pri katerem so z infuzij isti dan nadaljevali le v 13 % primerov. Podoben trend smo opazili tudi v prihodnjih ciklih zdravljenja, kjer so bolniki po IR stopnje 2 pri večini učinkovin, z izjemo cetuksimaba (6 %), v skoraj 100 % nadaljevali s terapijo. Ponovitve IR ob ponovni izpostavitvi isti učinkovini so bile redke (11 % primerov), pri čemer so bile praviloma enake ali nižje stopnje resnosti kot ob prvi reakciji. Rezultati raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju IR pri parenteralni aplikaciji monoklonskih protiteles za zdravljenje raka, kar je glede na naraščajočo incidenco rakavih obolenj in posledično vse večjo uporabo monoklonskih protiteles ključnega pomena.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:cikli zdravljenja, infuzijske reakcije, konjugati monoklonskih protiteles, monoklonska protitelesa, rak.
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Založnik:[K. Podobnik]
Leto izida:2026
PID:20.500.12556/RUL-188715 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:615.277.3:616-006(043.2)
COBISS.SI-ID:293041411 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:26.09.2026
Število ogledov:98
Število prenosov:29
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Retrospective analysis of infusion-related reactions following administration of monoclonal antibodies for cancer treatment at the Institute of Oncology Ljubljana between 2020 to 2024
Izvleček:
Monoclonal antibodies (mAb) are an important part of modern cancer treatment due to their target specificity and more favorable safety profile compared with conventional anticancer therapies. Nevertheless, infusion-related reactions (IRs) may occur during or shortly after administration and are among the more common adverse effects of these medicines. In this retrospective study we investigated the incidence and characteristics of IRs in patients treated with mAb or antibody-drug conjugates at the Institute of Oncology Ljubljana between 2020 and 2024. We assessed which drugs were most frequently associated with IRs, the treatment cycle in which these reactions most commonly occurred, their severity, and the proportion of patients who continued treatment on the same day or in subsequent treatment cycles following an IR. During the study period, a total of 7.784 patients received treatment with mAb, with 258 IRs recorded in 238 patients following the administration of 18 different drugs. The highest number of IRs was reported for rituximab (107), followed by trastuzumab (65), cetuximab (39), and obinutuzumab (14). The highest incidence of IRs was observed in patients treated with tafasitamab (37.5%), although the sample size was very small, followed by obinutuzumab (21.5%), mogamulizumab (16.7%), and cetuximab (15.2%). For most other drugs, the incidence was below 1%. Most patients experienced grade 2 IRs (84.0%) according to the Common Terminology Criteria for Adverse Events, while grade 3 and 4 reactions were uncommon. IRs most frequently occurred during the first administration or early treatment cycles, except for bevacizumab, pembrolizumab, and ipilimumab, for which they occurred during later administrations. In most patients with grade 2 IRs, treatment was successfully resumed on the same day after symptom resolution without further complications. Obinutuzumab and cetuximab were particularly notable: infusion was resumed on the same day in all patients receiving obinutuzumab, compared with only 13% of patients treated with cetuximab. A similar trend was observed in subsequent treatment cycles, with nearly all patients continuing treatment after experiencing a grade 2 IR for most drugs, with cetuximab being the only exception (6% continuing treatment). Recurrence of IRs following re-exposure to the same drug was uncommon (11% of cases), and recurrent IR were generally the same or a lower severity grade than the inicial IR. The findings of this study contribute to a better understanding of IRs associated with the parenteral administration of mAb for cancer treatment, which is particularly important given the increasing incidence of cancer and the consequent growing use of mAb.

Ključne besede:antibody–drug conjugates, cancer, infusion reactions, monoclonal antibodies, treatment cycles.

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj