Članek obravnava mlade rokodelce v Ljubljani, ki delujejo zunaj formalnih institucij in tako ostajajo zunaj formalnih podpornih mehanizmov, vzpostavljenih z novim zakonom v letu 2023. Na podlagi etnografske raziskave analizira njihove motivacije, učenje veščin s pomočjo digitalnega okolja, hibridne identitete ter odnosa do dela in trga. Posebno pozornost namenja vlogi digitalnih platform, ki hkrati omogočajo dostop do znanja, povezovanje in vidnost, a ustvarjajo tudi nove oblike neplačanega dela in pritisk stalne prisotnosti na spletu. Članek se osredotoča na to, kako neformalne infrastrukture – vrstniške mreže, digitalne skupnosti in priložnostni dogodki – omogočajo ohranjanje rokodelskih praks v negotovih in pogosto prekarnih razmerah, ne da bi te razmere odpravile.
|