S pomočjo Bachelardovega koncepta fenomenotehnike – ki pomeni umetno, tehnološko postavitev, ki prisili določeni del resničnosti, da se razkrije na način, ki ga je mo-goče znanstveno opazovati – skuša članek teoretsko opredeliti velike jezikovne modele (VJM) kot »epistemološka ogledala«, ki omogočajo, da postane simbolni jezik (kot temelj kulture) dostopen za opazovanje na doslej neznan način. Posledično imajo veliki jezikovni modeli (poleg znane in potrjene komercialne vrednosti) izjemno epistemološko vrednost za humanistiko, saj omogočajo alternativen način preučevanja učenja, izvajanja in strukture jezika, ki lahko dopolni klasične jezikoslovne tehnike. Tako se lahko VJM uporabijo za ponovno oceno ustreznosti ob-stoječih jezikovnih teorij in njihovo posodobitev, pa tudi za razvoj novih teorij jezika. Tezo članka razvijamo z ovržbo pogostega ugovora zoper VJM – da nimajo »resničnega« razumevanja jezika, saj nimajo odnosa do zunanjega sveta – in tako, da pokažemo, da so razmerja do resničnega sveta nepomembna tudi za človeški jezik. Posledično so lingvistične teorije (kot je strukturalizem), ki so jezik razumele zunaj takšnega okvira, ponovno pomembne za novo razumevanje simbolnega jezika in kulture, ki ga omogočajo VJM.
|
