S sopostavitvijo oziroma prepletom dveh ključnih tekstov o tihožitju, vsezajemajoče umetnostnozgodovinske študije Charlesa Sterlinga ter teoretskega, filozofskega komentarja Gérarda Wajcmana, je ustvarjen vtis, da je bilo o tihožitju povedano že vse, da pre-ostanejo le še uhojene poti. Vendar niti zgodovinska predstavitev linearne emancipacije tihožitja od historičnega slikarstva niti ontološka definicija emancipiranega tihožitja, ki sledi, nista tako preprosti. Tihožitje kot specifična ikonografska zvrst se izkaže za nekaj, kar je – v nasprotju s svojim imenom – v nenehnem stanju postajanja, gibanja. Še več, takoj ko je cilj emancipacije od historije dosežen, se gibanje zaobrne: osamosvojitvi od historičnega slikarstva sledi ponovna vzpostavitev razmerja med tihožitjem in historijo na drugi ravni. Poleg tega se izkaže, da je tihožitje le redko povsem izpraznjeno določene narativne vsebine.
|
