Retributivna pravičnost, ki ima korenine v fevdalnih, kolonialnih in kaznovalnih struktu-rah, je omogočila sistemske neenakosti, zaradi katerih so najbolj ogroženi marginalizirani in prikrajšani. Ti okviri, vzpostavljeni z absolutistično birokracijo, so se nadaljevali tudi v postkolonialnem okolju in ovirali ponovno vključevanje storilcev kaznivih dejanj v druž-bo. Victor Hugo je v svoji knjigi Les Misérables (1862) kritiziral te nepravične strukture moči z abolicionističnega vidika. S preučevanjem preobrazbe Jeana Valjeana iz prekaljene-ga zločinca v sočutnega posameznika, ki ga je navdihnilo dejanje usmiljenja škofa Myriela: članek poudarja, kako lahko restorativna pravičnost olajša osebno rast in družbeno obno-vo. Kritizira kolonialno pravosodje zaradi njegovega poudarka na kaznovanju in njegove vloge pri krepitvi družbeno-ekonomskih neravnovesij. Obravnava tudi alternativne me-tode pravičnosti, ki dajejo prednost spravi in ponovnemu vključevanju, ter prikazuje, kako ti pristopi odpravljajo temeljne vzroke kaznivih dejanj, hkrati pa spodbujajo pravičnost in gradnjo skupnosti. S Hugovimi pripovedmi in njihovimi povezavami s postkolonialno stvarnostjo članek poudarja potrebo po prehodu od kaznovalnih k obnovitvenim mode-lom, ki odpravljajo sistemske neenakosti in spodbujajo kolektivno odgovornost.
|