Podrobno

Himnični agon in nonoški neskončni zdrs : nekaj interpretativnih opomb k nagovoru Erehteja Ateni v 37. spevu Dionizovih del
ID Božič, Blaž (Avtor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (150,82 KB)
MD5: 985E8850129866B50E491706372B3AF5
URLURL - Izvorni URL, za dostop obiščite https://journals.uni-lj.si/keria/article/view/27102 Povezava se odpre v novem oknu

Izvleček
V prispevku podajam nekaj interpretativnih opomb k himničnemu nagovoru Ateni, ki ga Nonos v 37. spevu Dionizovih del položi v usta Erehteju. V partiji razbiram naslednje poudarke: navidezno paradoksalna označba Erehtejevega »notranjega« govora z »glasnimi« glagoli predstavlja nihanje med (zasebnim) rivalstvom dveh vozačev in (glasnim) skupnostnim agonom, v katerem tekmovalca Erehtej in Skelmis privzameta vlogi Atene in Pozejdona. To omogoča ravno transformativna moč himničnega jezika, ki zmore smrtnika iztrgati iz njegovega zemeljskega, vsakdanjega konteksta in ga prestaviti v sfero božanskega, pesnik pa to moč – na nekoliko nenavadnem pripovednem ozadju – izkoristi, da agonu prida simbolno težo. V značilnem nonoškem »zdrsu« identitete se nato izkaže, da Erehtej-Atena in Skelmis-Pozejdon nista to, kar se zdita: z »dioniziranjem« tega agonističnega prizora – pri čemer se v enačbo prikradeta Dioniz in Zevs – nam Nonos predoči eno od besedilnih manifestacij vodilnega tematskega načela celotnega epa, agon dveh vladavin, Dionizove nove vladavine, vladavine trte, ter uveljavljene vladavine Olimpijcev, ki jo simbolizira Zevsova-Atenina oljka. V prid takšni interpretaciji po mojem mnenju govori tudi kompozicijski prijem na ravni 37. speva: obravnavani Erehtejev govor namreč s partijo 37.640–643 (Erehtejev nagovor Boreju) tvori značilen nonoški diptihovski prizor, ki izhaja iz homerskega arhetipa. Drugo »krilo« diptiha je zarazliko od obravnavane partije strukturirano izrazito nehimnično, kar na jezikovni ravni odslikava porazdelitev simbolne teže med obema prizoroma.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:Dionizova dela, himnična modaliteta, agonistična motivika, poznoantična poetika
Vrsta gradiva:Članek v reviji
Tipologija:1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Status publikacije:Objavljeno
Različica publikacije:Objavljena publikacija
Datum objave:29.12.2025
Leto izida:2025
Št. strani:Str. 31-43
Številčenje:Letn. 27, št. 2
PID:20.500.12556/RUL-180688 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:821.14
ISSN pri članku:1580-0261
DOI:0.4312/keria.27.2.31-43 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:271655683 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:13.03.2026
Število ogledov:223
Število prenosov:84
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Gradivo je del revije

Naslov:Keria : studia Latina et Graeca
Skrajšan naslov:Keria
Založnik:Društvo za antične in humanistične študije Slovenije, Društvo za antične in humanistične študije Slovenije, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Založba Univerze v Ljubljani
ISSN:1580-0261
COBISS.SI-ID:99551488 Povezava se odpre v novem oknu

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Hymnic agon and Nonnos’ endless flux : some interpretative notes on Erechtheus’ address to Athena in book 37 of the Dionysiaca
Izvleček:
In this article, I offer some interpretative notes on the hymnic address to Athena which Nonnos puts into the mouth of Erechtheus in Book 37 of the Dionysiaca. I discern the following points in the passage: the seemingly paradoxical marking of Erechtheus’ ‘inner’ speech with ‘loud’ verbs represents the oscillation between the (private) rivalry of the two charioteers and the (loud) communal agōn, in which the competitors Erechtheus and Skelmis assume the roles of Athena and Poseidon. This is made possible by the transformative power of hymnic language, which is capable of wresting mortals from their earthly, everyday context and transporting them into the sphere of the divine. Against a somewhat unusual narrative backdrop, the poet exploits this power to lend symbolic weight to the agon. In a typical Nonnian ‘flux’ of identity, it then turns out that Erechtheus-Athena and Skelmis-Poseidon are not what they seem: by ‘Dionysising’ this agonistic scene, with Dionysus and Zeus entering into the equation, Nonnos presents us with a textual manifestation of the leading thematic principle of the entire epic, the agon of two reigns: Dionysus’ new reign, the reign of the grapevine, and the established reign of the Olympians, symbolised by Zeus-Athena’s olive tree. I argue that this interpretation is further supported by the compositional approach at the level of Book 37: together with the passage 37.640–643 (Erechtheus’ address to Boreas), Erechtheus’ speech forms a characteristic Nonnian diptych scene derived from the Homeric archetype. Unlike the passage in question, the other ‘panel’ of the diptych is structured in a distinctly non-hymnic manner, which reflects the distribution of symbolic weight between the two scenes on a linguistic level.

Ključne besede:Dionysiaca, hymnic modality, agonistic motives, poetics of late antiquity

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Zbirka

To gradivo je del naslednjih zbirk del:
  1. Keria

Nazaj