Neolitske sekire so v grški arheologiji eden izmed najbolj proučevanih makrolitov – obdelanih kamnov – predvsem zaradi svoje estetske vrednosti, ne pa njihove pogostosti. Na voljo je različno obsežna in podrobna dokumentacija o približno 50 zbirkah. Te pa zaradi metodoloških pristranskosti v arheološkem raziskovanju niso enakomerno geografsko porazdeljene; večina prihaja iz Makedonije in Tesalije, medtem ko so druge regije redko ali sploh ne zastopane. Raziskave so pokazale povezave med vrstami uporabljenih surovin, načini njihovega pridobivanja, tehnikami izdelave, funkcijami orodij, načini njihove zavrženosti in razmerjem do standardnih velikosti. O dejanskih lokacijah izdelave teh sekir pa vemo zelo malo. V članku skušamo zapolniti obe vrzeli – tako v geografski kot tehnološki distribuciji – s poudarkom na severovzhodni Trakiji. Analiziramo neolitske sekire, odkrite na srednje- in poznoneolitskem tell naselju Makri, s poudarkom na njihovih oblikah, petrografski sestavi in operacijski sekvenci izdelave. Ponovno ovrednotimo strukturo, ki so jo izkopavalci označili kot ‘delavnico sekir’, primerjamo najdbe z drugimi najdišči in podvomimo v koncept 'delavnice sekir'.
|