Medtem ko se obstoječe raziskave o samoprevajanju večinoma osredinjajo na medjezikovno preva-janje, poskuša ta prispevek v svoj konceptualni okvir zajeti tudi inter- in intrasemiotično prevajan-je, ki presega zgolj medjezikovne prenose. Kot predmet obravnave vzame »indijski cikel« francoske pisateljice in filmske ustvarjalke Marguerite Duras, serijo medsebojno povezanih romanov in fil-mov, v katerih je predelovala teme izgube, smrti in spomina. Študija analizira avtoričin edinstven pristop k ponavljanju in variaciji ter raziskuje razloge za neprestano vračanje k enim in istim temam v različnih umetniških oblikah. Izkaže se, da samoprevajanje pri Duras ni zgolj ponavljanje istega, temveč kompleksen ustvarjalni proces, ki v različnih umetniških oblikah in kontekstih ustvarja vedno nove pomene skozi fragmentarno, ciklično pripovedno strukturo. S tega vidika »indijski cikel« odpira prostor za premislek o samoprevajanju, ki sega onkraj jezikovnih meja, in prevprašuje širše implikacije tega pojava za prevodoslovje.
|