Marcel Proust, ki velja za enega najizvirnejših pisateljev v zgodovini svetovne književnosti, je bil obenem globoko navezan na literarno tradicijo. Za njegovo pisavo je značilna visoka stopnja medbesedilnosti, branje (odnos do literature) pa je tudi pomembna tema znotraj njegovega romanesknega sveta. Glede na to najbrž ni presenetljivo, da se je Proust v času, ko je začenjal snovati cikel Iskanje izgubljenega časa, še posebej intenzivno posvečal literarni kritiki. Proustovi najpomembnejši literarnokritiški zapisi, zbrani v postumni zbirki Proti Sa-inte-Beuvu, so tesno povezani z zvrstjo pasticha, ki je za Prousta pravzaprav oblika literarne kritike ali vsaj priprava na refleksijo o književnosti. Članek se osredotoča na Proustov odnos do Balzaca, kot se kaže skozi dve besedili iz zbirke Proti Sainte-Beuvu (Sainte-Beuve in Bal-zac; Balzac gospoda Guermantskega) ter pastiche z naslovom V Balzacovem romanu. Pokazati skuša, da je za Prousta apologija Balzaca drugotnega pomena. Sante-Beuvovi sodbi, da je Balzac vulgaren, Proust pritrjuje – s pomembno pripombo, da je najbrž prav v tej vulgarnosti Balzacova moč. A zlasti iz pasticha, v katerem sicer nazorno posnema Balzacov slog, je mo-goče začutiti, da Prousta bolj od samega sloga zanima Balzacova pripovedna tehnika, zlasti postopek vračanja oseb, na podlagi katerega je Balzac gradil svoj vzporedni svet.
|
