Rufin iz Akvileje je med svojimi drugimi deli prevedel tudi Cerkveno zgodovino Evzebija iz Cezareje in napisal njeno nadaljevanje. Članek je posvečen temu nadaljevanju, torej Rufinovi Cerkveni zgodovini, v kateri so opisani dogodki iz let 325–395. V njej je veliko prostora posvečenega poganom, natančneje soočenjem poganov s kristjani ter spreobrnitvam poganov. To vključuje tako pogane znotraj rimskih meja kot tiste izven cesarstva v Aksumu, Iberiji in na ozemlju Saracenov. Članek je posvečen vprašanju, kako je Rufin pogane predstavil v svojem delu, pri čemer se pokaže neke vrste dvodelna slika z jasnimi razlikami med »domačimi« in tujimi pogani. Ko piše o slednjih (to pisanje je omejeno na predstavitev pokristjanjenja treh naštetih ljudstev), Rufin njihovega poganstva ne opredeli kot nekaj negativnega. Omenja sicer, da gre za pogane, vendar je to predstavljeno bolj kot prva stopnica na poti do njihove spreobrnitve. Pri poganih znotraj cesarstva pa je bralec soočen s povsem drugačno sliko. Rufin njihovo vero vsakič znova predstavi kot zmoto, v katero so pogane zavedli pretkani demoni. Ravno zavajanje oziroma prevare so v Rufinovi Cerkveni zgodovini ključna sestavina poganstva. Po eni strani gre za prevare demonov, ki se popolnoma zavedajo svoje nemoči proti Kristusu, zaradi česar ne morejo pomagati svojim vernikom, ko se ti soočijo s kristjani. Po drugi strani so razni zavajajoči triki eno ključnih orodij poganskih svečenikov. V članku je podrobneje predstavljena večina soočenj med pogani in kristjani iz Rufinove Cerkvene zgodovine.
|
