Starogrški ritual priprošnje ali suplikacije, imenovan hiketeia, so izvajali posamezniki, ki so iskali azil ali druge oblike pomoči. Po mnenju Johna Goulda je hiketeia ambivalentna: čeprav je prosilec v primerjavi z osebo, na katero se obrača, v podrejenem položaju, pa geste priprošnje na simbolni ravni razkrivajo določeno agresivnost. Ko denimo prosilec osebo objame okrog kolen ali sede k ognjišču v hiši, se dotakne »tistega, kar mora ostati nedotakljivo«. Izrazne možnosti rituala torej priprošnjikom omogočajo, da prekoračijo meje – to dejanje bi v neritualnih okoliščinah veljalo za žalitev.Vendar ambivalentnost ne zadeva le osebe, ki prosi za pomoč: pogosto zaprošeni niso prepričani, kako naj se odzovejo, saj prošnja za pomoč povzroča navzkrižje interesov. Po eni strani so prosilci varovanci Priprošnjega Zevsa (Zeus Hikesios) in lahko od naslovnikov terjajo spoštovanje. Po drugi strani pa sprejetje njihove priprošnje lahko predstavlja varnostno tveganje za rešitelja: zaščita begunca lahko pomeni tveganje za soočenje z njegovimi zasledovalci. Herodot v svoji Zgodovini obravnava to dilemo (1.157 in nasl.) in pokaže, kako osebe, ki kršijo normo suplikacije, kasneje poskušajo »popraviti« svoje dejanje (1.160; 3.149). Nazadnje je mogoče vedenje naslovnikov v ritualnem kontekstu razlagati kot ambivalentno, kadar na primer uporabljajo geste in konvencije, katerih pomen je kulturno dogovorjen, za druge namene, s čimer zavajajo tiste, ki iščejo zaščito. Članek pokaže, kako ambivalentnost zaznamuje prizore suplikacije pri Herodotu in kako zgodovinar uporabi odprtost rituala priprošnje, da oblikuje svojo pripoved.
|
