Avtorica preučuje spreminjajočo se paradigmo utemeljevanj s človekovimi pravicami in naraščajoče kompleksnosti, s katerimi se sooča civilna družba, kadar države s sklicevanjem na človekove pravice legitimirajo restriktivne migracijske politike. Človekove pravice, prvotno zamišljene kot ščit za zaščito posameznikov pred državno oblastjo, si države vse pogosteje prisvajajo kot instrumente upravljanja, zlasti na področju migracijskega prava. S tipologijo, ki obsega neposredno sklicevanje, zlorabo doktrine človekovih pravic in zlorabo mednarodnega prava, avtorica analizira sodobne zakonodajne reforme v EU in na Švedskem – vključno z aktivacijo Direktive o začasni zaščiti, zaostritvijo pogojev glede prebivanja ter omejitvami državljanstva. Empirični in metodološki pristop vključuje soustvarjanje znanja s civilnodružbenimi gibanji. Analiza pokaže, da je mogoče utemeljevanja s človekovimi pravicami mobilizirati za razširitev pravic v času krize, kot se je zgodilo v odzivu EU na pritok ukrajinskih beguncev, vendar se uporabljajo tudi za omejevanje pravic, kot je razvidno iz nedavnih švedskih zakonodajnih postopkov. Avtorica nadalje obravnava intersekcionalnost kot ključno analitično prizmo ter opredeli oblikovanje koalicij in izkustveno učenje kot strategiji, s katerima lahko civilna družba nasprotuje upravičevanjem s človekovimi pravicami. Nazadnje zagovarja, da je vnovična vzpostavitev človekovih pravic kot zaščitnega ščita odvisna od krepitve vloge civilne družbe pri pravnem in političnem zagovorništvu, produkciji znanja ter zahtevah glede odgovornosti v obdobju spreminjajočih se državnih racionalnosti.
|