Prispevek obravnava sprehod kot raziskovalno orodje in kulturno prakso ter sledi njegovemu intelektualnemu in metodološkemu razvoju v družboslovju in humanistiki. Analizira zgodnja presečišča med sprehodom in estetskimi praksami dvajsetega stoletja, kjer so izpostavljene ključne polemike in premiki na tem področju. Nato so predstavljeni čutno-digitalni sprehodi, etnografska metoda, ki je bila na Solčavskem (v Sloveniji) uporabljena za raziskovanje razumevanj, ki izhajajo iz čutnih zaznav, preobrazbe okolja in digitalnih tehnologij, pri tem pa preučuje skrb, krhkost in lokalnost.
|