Podrobno

Določanje različic v genih IDH1 in IDH2 s sekvenciranjem po Sangerju
ID Budisavljević, Barbara (Avtor), ID Podgornik, Helena (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Šućurović, Sandra (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,92 MB)
MD5: 4341D9B0124B445D8268CFE581A0E2B6

Izvleček
Izocitrat dehidrogenaza (IDH) je encim, ki katalizira oksidativno dekarboksilacijo izocitrata v α-ketoglutarat ter predstavlja enega izmed encimov Krebsovega cikla. Reakcija, ki jo katalizira izocitrat dehidrogenaza, pa predstavlja tudi eno izmed glavnih presnovnih poti nastanka molekule NADPH – pomembnega celičnega reducenta. Različice v genih IDH so pretežno somatske in se nahajajo v ključnih argininih v aktivnem mestu, ki so odgovorni za vezavo substrata izocitrata – to so R132 v IDH1 ter R140 in R172 v IDH2. Mutiran encim izocitrat dehidrogenaza pridobi neomorfno funkcijo; katalizira pretvorbo α-ketoglutarata v onkometabolit 2-hidroksiglutarat. Posledice tega pa so metabolne spremembe, hipermetilacija DNA in histonov ter redoks neravnovesje. Različice v IDH1 ali IDH2 se pojavljajo pri 5–7 % bolnikov z mielodisplastičnimi novotvorbami in 20 % bolnikov z akutno mieloično levkemijo. Večinoma se pojavljajo pri starejših, imajo negativen prognostični pomen in so povezane s slabšim celokupnim preživetjem. Hkrati pa imajo različice v genih IDH tudi terapevtski pomen, saj je pri teh bolnikih poleg standardnega načina zdravljenja na voljo tudi tarčno zdravljenje s specifičnimi nizkomolekularnimi zaviralci; ivosidenib za IDH1 in enasidenib za IDH2. Ker je predvsem pri diagnozi akutne mieloične levkemije treba čim prej začeti zdravljenje, potrebujemo hitro metodo za določanje teh različic, za kar je primerna metoda sekvenciranje po Sangerju, s katero pridobimo rezultat že v nekaj dneh. Zato smo v okviru magistrske naloge izvedli validacijo metode sekvenciranja po Sangerju za določanje različice R132 v genu IDH1 ter različic R140 in R172 v genu IDH2, pri čemer smo se osredotočili na primerjavo naše metode z do sedaj uporabljano metodo sekvenciranja naslednje generacije, ki pa je za ta namen preveč časovno zamudna. Dokazali smo 100 % analitično občutljivost, 100 % analitično specifičnost, 100 % natančnost znotraj serije, 100 % natančnost med serijami in 100 % ponovljivost med aparati. Mejo zaznave smo postavili na 15 % mutirane DNA v vzorcu, kar je ustrezno glede na klinično uporabnost, saj imajo bolniki ob diagnozi akutne mieloične levkemije ali mielodisplastičnih novotvorb praviloma občutno višji delež mutirane DNA. Validacija je bila uspešna, saj smo dokazali, da je metoda ustrezna za predviden klinični namen in s tem pripravljena za uporabo v rutinski diagnostiki.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:akutna mieloična levkemija, mielodisplastične novotvorbe, izocitrat dehidrogenaza, sekvenciranje po Sangerju, točkovna mutacija
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Leto izida:2026
PID:20.500.12556/RUL-179283 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:10.02.2026
Število ogledov:199
Število prenosov:89
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Determination of variants in the IDH1 and IDH2 genes by Sanger sequencing
Izvleček:
Isocitrate dehydrogenase (IDH) is an enzyme that catalyzes the oxidative decarboxylation of isocitrate to α-ketoglutarate and is one of the enzymes of the Krebs cycle. The reaction catalyzed by isocitrate dehydrogenase also represents one of the major metabolic pathways for the formation of NADPH, an important cellular reducing agent. Variants in the IDH genes are predominantly somatic and are located at key arginine residues in the active site responsible for binding the substrate isocitrate—namely R132 in IDH1 and R140 and R172 in IDH2. The mutated isocitrate dehydrogenase enzyme acquires a neomorphic function, catalyzing the conversion of α-ketoglutarate into the oncometabolite 2-hydroxyglutarate. The consequences of this include metabolic alterations, DNA and histone hypermethylation, and redox imbalance. Variants in IDH1 or IDH2 occur in 5–7 % of patients with myelodysplastic syndromes and in 20 % of patients with acute myeloid leukemia. They occur predominantly in older patients, have a negative prognostic impact, and are associated with poorer overall survival. At the same time, variants in the IDH genes also have therapeutic significance, as in addition to standard treatment, targeted therapy with specific small-molecule inhibitors is available for these patients—ivosidenib for IDH1 and enasidenib for IDH2. Because in the diagnosis of acute myeloid leukemia it is crucial to initiate treatment as soon as possible, a rapid method for detecting these variants is required. Sanger sequencing is suitable for this purpose, as results can be obtained within a few days. Therefore, within the framework of the master’s thesis, we performed a validation of the Sanger sequencing method for the detection of the R132 variant in the IDH1 gene and the R140 and R172 variants in the IDH2 gene, focusing on a comparison of our method with the previously used next-generation sequencing method, which is too time-consuming for this purpose. We demonstrated 100 % analytical sensitivity, 100 % analytical specificity, 100 % within-run accuracy, 100 % between-run accuracy, and 100 % inter-instrument reproducibility. The limit of detection was set at 15 % mutated DNA in the sample, which is appropriate with regard to clinical applicability, as patients at the time of diagnosis of acute myeloid leukemia or myelodysplastic syndromes typically have a significantly higher proportion of mutated DNA. The validation was successful, as we demonstrated that the method is suitable for its intended clinical purpose and is therefore ready for use in routine diagnostics.

Ključne besede:acute myeloid leukemia, myelodysplastic syndrome, isocitrate dehydrogenase, Sanger sequencing, point mutation

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj