Podrobno

Sistematska fenotipizacija in eksomsko sekvenciranje otrok in mladostnikov z nepojasnjeno nizko rastjo
ID Stavber, Lana (Avtor), ID Dovč, Klemen (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Hovnik, Tinka (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,85 MB)
MD5: DF35E42B47DC43135526BEEB6198061A

Izvleček
Ozadje: Nizka rast je pogosto pediatrično klinično stanje in eden najpogostejših razlogov za napotitev k pediatričnemu endokrinologu. Kljub obsežnim kliničnim in laboratorijskim preiskavam, vzrok nizke rasti pri večini bolnikov ostaja nepojasnjen (tj., idiopatska nizka rast, angl. idiopathic short stature - ISS). Ker telesno višino uvščamo med najbolj dedne človeške lastnosti, v etiopatogenezi nizke rasti genetski dejavniki igrajo ključno vlogo. Med njimi imajo najizrazitejši vpliv na rast redke monogenske različice v genih, povezanih z rastjo. Namen doktorske disertacije je bila vpeljava naprednejše genetske diagnostične obravnave otrok in mladostnikov z nepojasnjeno nizko rastjo z uporabo tehnologij sekvenciranja naslednje generacije (angl. next-generation sequencing, NGS). Metode: Preiskovanci so bili izbrani glede na vnaprej določene vključitvene in izključitvene kriterije. Vključitveni kriteriji so bili: starost med 3 in 20 let, višina ≤ - 2 standardnih odklonov (SDS) ter podpisana privolitev za genetsko testiranje po poučitvi. Izključitveni kriteriji so zajemali: konstitucionalno nizko rast, pomanjkanje rastnega hormona, genetske sindrome oz. klinična stanja z dismorfnimi znaki, skeletne displazije, sistemske, kronične ali endokrinološke bolezni ter zdravljenje z zdravili, ki vplivajo na rast (npr. glukokortikoidi). Pri bolnikih z ISS je bila kot osnovna laboratorijska metoda izvedena analiza celotnega eksoma (angl. whole exome sequencing, WES). Pri bolnikih z negativnim rezultatom WES in izrazito nizko rastjo smo nadaljevali z analizo celotnega genoma (angl., whole genome sequencing, WGS). Analiza sekvenciranja dolgih odčitkov je bila izvedena v izbranih primerih, kjer je bil tak pristop ocenjen kot ustrezen. Rezultati: Po opravljeni sistematski fenotipizaciji je bilo v raziskavo vključenih 238 preiskovancev, ki so izpoljnjevali vključitvene in izključitvene kriterije. Analiza WES je pri 11% (25/238) dokazala genetski vzrok nizke rasti, pri dodatnih 13 % (32/238) pa je bila opredeljena različica nejasnega pomena (angl., variant of uncertain significance, VUS). Najpogostejši genetski vzrok ISS so predstavljale heterozigotne verjetno patogene (LP)/patogene različice (P) v genu ACAN, ki so bile prisotne v 3%, po pogostosti so jim sledile LP/P različice v genu NPR2 (2%). LP/P različice so bile opredeljene še v genih GHSR, GHR, IGF1R, IGFALS, SHOX, IHH in PTPN11. Pri preiskovancih z ISS z opredeljenim vzrokom nizke rasti smo ugotavljali variabilno klinično sliko. Pojav nepopolne penetrance je bil opredeljen v genih ACAN, NPR2, GHSR in IGFALS. V skupini preiskovancev z ACAN različico smo opisali nove fenotipske značilnosti, kot so otoskleroza ter pojav sklepnih težav v obdobju otroštva. Pri bolnikih z drugačnosmiselno različico c.794G>A (p.Arg265Gln) v genu PTPN11 je bila prisotna izolirana nizka rast. Pri preučevanju učinkovitosti zdravljenja z rastnim hormonom pri nosilcih z ACAN in NPR2 različicami, so rezultati pokazali zmeren, a klinično pomemben odziv, zlasti kadar je bilo zdravljenje uvedeno zgodaj. Preko implentacije bioinformatskega delokroga za identifikacijo različic v številu kopij (angl. copy number variation, CNV) so bile na podatkih WES, ugotovljene tri različice CNV, in sicer v genih ACAN, IGFALS in SHOX, kar predstavlja v primerjavi z ugotovljenimi točkovnimi različicami, manjšino ugotovljenih genomskih različic. Analiza celotnega genoma, ki je bila izvedena pri bolnikih z izrazito nizko rastjo in negativnim rezultatom analize WES, dodatnih vzrokov nizke rasti ni opredelila. Pri izbrani družini z avtosomno dominantnim vzorcem nizke rasti in s kariotipom ugotovljeno inverzijo na kromosomu 2 (inv(2)(p11.2p25.2)), smo za določitev točk loma uporabili metodo sekvenciranja dolgih odčitkov, ki se je v tem primeru izkazala za učinkovito. Z omenjeno metodo smo uspešno identificirali natančne točke loma inverzije, z genomskimi koordinatami 4,606,746 do 82,445,479 (GRCh37). Navkljub identifikaciji točk loma, klinični pomen te strukturne najdbe zaenkrat ostaja nejasen. Zaključek: Namen doktorske disertacije je bil vzpostaviti celovit in napreden diagnostičen pristop h genetski obravnavi otrok in mladostnikov z idiopatsko nizko rastjo, kar predstavlja pomemben napredek pri klinični obravnavi teh otrok v Sloveniji. Na podlagi pridobljenih rezultatov doktorske disertacije smo razvili nov, posodobljen genetski algoritem za obravnavo otrok z ISS in ga vpeljali v rutinsko klinično prakso. Ugotovitve doktorske disertacije so razširile nabor genotipskih in fenotipiskih značilnosti otrok z ISS, kar predstavlja pomemben doprinos k znanosti na tem področju. V doktorski disertaciji smo preučevali tudi odziv na zdravljenje z rastnim hormonom pri preiskovancih z ACAN in NPR2 različicami in ugotavljali v povprečju zmeren, a klinično pomemben odziv na zdravljenje. Ti podatki nakazujejo na pomen pristopov personalizirane medicine, saj bi v prihodnosti v tem primeru lahko genetski profil posameznika pomembno vplival na izbiro terapije ter napoved učinkovitosti zdravljenja.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:idiopatska nizka rast, sistematska fenotipizacija, analiza sekvenciranja celotnega eksoma, analiza sekvenciranja celotnega genoma
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:MF - Medicinska fakulteta
Leto izida:2026
PID:20.500.12556/RUL-179134 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:06.02.2026
Število ogledov:35
Število prenosov:1
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Systematic phenotyping and exome sequencing of children and adolescents with idiopathic short stature
Izvleček:
Background: Short stature is a common pediatric clinical condition and one of the most frequent reasons for referral to pediatric endocrinologist. Despite comprehensive clinical and laboratory evaluation, in the majority of cases the underlying cause remains unidentified, a condition referred to as idiopathic short stature (ISS). As height is among the most heritable human traits, genetic factors play a pivotal role in its etiopathogenesis. Within this spectrum, rare monogenic variants in growth-related genes exert the most significant influence on growth. The objective of this doctoral dissertation was to implement an advanced genetic diagnostic evaluation for children and adolescents with idiopathic short stature through the comprehensive application of next-generation sequencing (NGS) technologies. Methods: Study participants were selected upon defined inclusion and exclusion criteria. Inclusion criteria were: age between 3 and 20 years, height (Ht) ≤ −2 standard deviation score (SDS) and written informed consent for genetic testing. Exclusion criteria were: constitutional short stature, growth hormone deficiency, genetic syndromes and dysmorphic conditions, skeletal dysplasia, systemic, chronic or endocrine diseases and medications influencing growth (e.g., glucocorticoids). In patients with ISS, whole exome sequencing (WES) was employed as the primary laboratory method, while in patients with severe short stature whole genome sequencing (WGS) was additionally performed. Long-read sequencing was applied in selected cases where such an approach was deemed appropriate. Results: Following systematic phenotyping, a total of 238 participants with ISS were selected for comprehensive genetic evaluation. WES identified likely pathogenic or pathogenic variants (LP/P) in 11% of probands (25/238), while an additional 13% (32/238) carried variants of uncertain significance. The most common genetic cause of ISS represented heterozygous LP/P variants in the ACAN gene, accounting for 3% of all ISS cases, followed by the heterozygous LP/P variants in the NPR2 gene in 2% of ISS cases. LP/P variants were detected in additional growth-related genes, i.e., GHSR, GHR, IGF1R, IGFALS, SHOX, IHH and PTPN11. Among the study participants, we observed a broad spectrum of clinical presentations, with incomplete penetrance noted in the ACAN, NPR2, GHSR, and IGFALS genes. Novel phenotypic features were identified, including otosclerosis and very early-onset articular problems in patients with ACAN variants, as well as isolated short stature associated with the PTPN11 missense variant c.794G>A (p.Arg265Gln). In patients carrying ACAN and NPR2 variants, the efficacy of growth hormone therapy was evaluated. The findings demonstrated a modest response, particularly when treatment was initiated early. By implementing a copy number variation (CNV) calling framework on WES data, intragenic and whole-gene CNVs were identified in ACAN, IGFALS, and SHOX, representing a minority of the detected variants in our study cohort. In cases of severe short stature with negative WES findings, WGS was subsequently performed, which did not provide a definitive molecular diagnosis in any of the selected participants. In one selected family with an autosomal dominant pattern of short stature and the inversion on chromosome 2 (inv(2)(p11.2p25.2)), long-read sequencing successfully delineated the precise breakpoints of the inversion, spanning genomic coordinates 4,606,746 to 82,445,479 (GRCh37). The clinical significance of this structural variant remains to be elucidated. Conclusion: This doctoral dissertation introduced a strategy that integrates systematic phenotyping with comprehensive genetic evaluation, both considered of equal importance, representing a significant advancement in the clinical approach to children and adolescents with ISS in Slovenia. Based on our findings, and in light of recent advances in genomic technologies, including CNV detection from whole exome sequencing and whole genome sequencing, we developed and proposed an updated genetic algorithm for the evaluation of children with short stature. The findings of the doctoral dissertation expanded the known genotypic and phenotypic spectrum of ISS, providing valuable information for clinicians and geneticists worldwide. Moreover, in the doctoral dissertation the response to growth hormone therapy in probands with ACAN and NPR2 variants was evaluated, revealing an overall moderate, but clinically meaningful treatment effect. These findings underscore the importance of a personalized therapeutic approach, as an individual’s genetic profile is expected to substantially influence both - therapy selection and the prediction of treatment efficacy in the future.

Ključne besede:idiopathic short stature, systematic phenotyping, whole exome sequencing, whole genome sequencing

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj