Tema pričujočega članka je medbesedilnost v romanu Telling Tales (Pripovedovanjezgodb) britanske pisateljice Anne Cleeves. Anne Cleeves je ena najuspešnejših sodobnih avtoric kriminalnih romanov. Del svoje slave dolguje odmevnim televizijskim priredbam (seriji Shetland in Vera). Vendar pa njeni romani niso le spretno izpisane zgodbe po okusu širokega občinstva, temveč zadovoljijo tudi zahtevnejše bralce. V članku želimo na primeru romana Telling Tales, ki ga avtorica preplete z vsebinskimi in celo formalnimi aluzijami na Flaubertov roman Gospa Bovary, prikazati večplastnost njenega pisanja. Bralec, ki za medbesedilnost ni dovzeten, lahko tudi brez nje uživa v zapletu in razpletu kriminalne zgodbe. Prav tako medbesedilne namige zlahka pogrešimo v te-levizijski priredbi romana. Za bralca, ki medbesedilne namige prestreže, pa ti zagotovo pomenijo obogatitev. Anne Cleeves jih uporabi kot sredstvo psihološke karakterizacije, služijo pa ji tudi kot izhodišče za refleksijo o branju. Avtorica, ki verjame v pomen in celo terapevtsko vrednost branja, skozi zgodbo stranske junakinje, ki po svojem odnosu do knjig in življenja močno spominja na Flaubertovo junakinjo, v zgodbo pripusti tudi razmislek o “slabem branju”.
|