V norveškem gledališču je avantgarda morda manj vidna zaradi izredno močne ibsenovske režijske tradicije, zaznamovane z realizmom, ki predstavlja osrednjo strujo v norveški gledališki zgodovini. Vseeno pa med dvajsetimi in šestdesetimi leti 20. stoletja beležimo več poskusov, ki so botrovali nastanku tega, kar v članku imenujem zgodovinska avantgarda, o njej pa razpravljam z vidika lepote in monstruoznosti. Pri tem se osredotočam na prekinitev oziroma prelom z ibsenovsko režijsko tradicijo, ki pomenita zavrnitev tradicionalnih načinov reprezentacije pri uprizarjanju Ibsenovih dram – torej realističnih režijskih in igralskih idealov, ki so prevladovali za časa Ibsenovega življenja in v desetletjih po njem. V članku orišem tudi prehod neoavantgarde v postavantgardo, ki je potekal od šestdesetih do osemdesetih let, pa tudi vpliv, ki ga je na to imel situacionizem.
|
