Poljski režiser Jerzy Grotowski (1933–1999) velja za enega najpomembnejših predstavnikov gledališke avantgarde druge polovice 20. stoletja. Čeprav se je sčasoma začel upirati tovrstnemu priznanju, je skozi prakso razvil celo mrežo strategij, ki sta jih navdihnili tako poljska kot evropska avantgarda. Del te mreže je povezan izključno z odnosom med periferijo in središčem. Kot dedič kulture, ki se vidi kot obrobno (in se tovrstnemu spoznanju hkrati poskuša tudi upirati), je Grotowski vse življenje razvijal politiko periferije in središča. Zato si je za »bazo«, oziroma kar za »dom«, izbral periferijo, središče pa je izpostavljal načrtnemu pregonu in vdorom ter s tem ustvarjal motnje v konvencionalnih razmerjih in hierarhijah. Članek orisuje zgodovino strategij, ki jih je Grotowski razvijal od odločitve leta 1959, da zapusti osrednje mesto Krakov in se preseli v provincialni Opole, vse do uprizarjanja »skritega puščavništva« v Pontederi (Toskana) v 90. letih.
|
