Izhodišče članka je, da je za pomembna mednarodna umetniška prizorišča in narative zna- čilna markantna odsotnost umetnosti in umetnikov iz Vzhodne Evrope, kar priča o njihovi vztrajni marginalizaciji. Članek razkriva tudi sistemsko zanemarjanje te regije v kontekstu po hladni vojni ter poziva k repozicioniranju vzhodnoevropske umetnosti kot ključnega elemen- ta za razumevanje raznolikih evropskih umetniških praks, ki tradicionalno trpijo za binarno perspektivo v smislu neoliberalnega kapitalističnega Zahoda na eni in postsocialističnega Vzhoda na drugi strani. Obravnavam tudi zgodovinski kontekst umetniških izmenjav in trdim, da se zahodno umetnost že dolgo dojema kot univerzalno, vzhodna pa je potisnjena na ob- robje in si sicer prizadeva za priznanje, a se pri tem stalno sooča z izključevanjem. Po hladni vojni je zanimanje za vzhodnoevropsko umetnost zlagoma upadlo; to jo je še bolj odtujilo od pomembnih platform, kot so mednarodni bienali in razstave. Nekaj umetnikom se je sicer us- pelo močno uveljaviti, vendar širši narativ o vzhodnoevropski umetnosti ostaja omejen, saj so v mnogih zahodnih umetnostnih zgodovinah bežno predstavljeni le redki ustvarjalci. V članku pozivam k ponovnemu ovrednotenju vzhodnoevropske umetnosti, zlasti zaradi političnih in kulturnih pretresov v Evropi po letu 1989, ki so zaznamovali tudi umetniške prakse in kritični diskurz 21. stoletja. Navajam tudi več doslej izdanih knjig, ki poskušajo artikulirati komple- ksnost vzhodnoevropske umetnosti v vrtincu pomembnih geopolitičnih sprememb. Cilj teh del je premostiti vrzel v globalnih umetnostnih zgodovinah in kanonu, vendar ti poskusi niso bili vedno uspešni.
|
