V epistemologiji se je v zadnjih letih zgodil zetetični obrat: preusmeritev pozornosti s preučevanja norm prepričanja proti preučevanju norm raziskovanja. V članku zagovarjam, da lahko z neidealnim pristopom k obravnavi zetetične normativnosti oblikujemo norme raziskovanja za psihološko realistične agente z omejenimi spoznavnimi kapacitetami. V prvem delu članka predstavim neidealno epistemologijo, koncept omejene epistemske racionalnosti in epistemologijo raziskovanja. V nadaljevanju predlagam, kako naj bi oblikovali norme raziskovanja za omejene agente. Zagovarjam, da morajo takšne norme upoštevati naše spoznavne, okoljske in praktične omejitve. Agente usmerjajo k zanje relevantnim problemom in ne zahtevajo optimizacije, temveč le dovolj dobre rešitve – dopuščajo torej dovolj dobro doseganje epistemskih ciljev. To, kaj je racionalno raziskovanje, ni določeno na podlagi apriornih normativnih kriterijev, temveč prek ujemanja med spoznavno strategijo in okoljem, kar pomeni, da je normativnost racionalnosti ekološka. Epistemologija raziskovanja za omejene agente mora ponuditi konkretne, specifične norme, ki so dosegljive za običajne spoznavalce in ki se lahko uporabljajo kot epistemsko vodilo. Preučevanje norm raziskovanja za omejene agente je ameliorativen in delno empiričen projekt, ki kliče po sodelovanju med filozofijo in empiričnimi disciplinami, kot je psihologija.
|
