Sprejem Slavoja Žižka na Kitajskem, ki ga zaznamuje poseben politični, akademski in kulturni kontekst države, se razlikuje na področjih filozofije, humanistike in javne sfere. V filozofiji se njegove ideje vključujejo v lokalne marksistične diskurze, medtem ko hu-manistični raziskovalci uporabljajo njegove teorije za dialog z globalnimi intelektual-nimi tokovi. Žižkov provokativni slog je precej odmeven tudi med širšo javnostjo. Ta večplastni sprejem deluje kot prizma, ki razkriva ideološka trenja, globalne aspiracije in kulturno dinamiko Kitajske. S proučevanjem teh različnih odzivov študija osvetljuje, kako Žižkov vpliv na Kitajskem, zaznamovan s »kitajskimi značilnostmi« selektivnega sprejemanja in prilagajanja, odraža širše resnice o intelektualnem in družbenem prostoru sodobne Kitajske.
|