Članek prouči Saussurjev strukturalizem na podlagi logike bashoja (basho teki ronri場所的論理) Nishida Kitarōja, filozofske teorije, ki temelji na pojmu mu無. S prevzemom te perspektive članek razišče temelje jezikovne strukture, hkrati pa skuša preseči njeno zaznano zaprtost in statičnost, ki je temeljna kritika Saussurjeve teorije. Članek pred-laga, da Saussurjevo sinhronijo interpretiramo znotraj okvira diahronije. Na tej osnovi se načelo arbitrarnosti pokaže kot sled diahrone naključnosti, ki je fosilizirana znotraj sinhronega sistema. Jezikovna struktura deluje skozi dve prepleteni dimenziji: sinhronost se kaže kot opozicijska razmerja med znaki, ki jih je Saussure opisal kot »negativnost« in utelešajo mu kot negativno dialektiko; diahrono pa jo oblikuje zgodovinska naključnost, ki se izraža v arbitrarni povezavi med zvočnimi podobami in pojmi, kar odraža mu kot »temelj brez temelja«. »Temelj brez temelja« kot »prostor absolutnega muja« (zettaimu no basho絶対無の場所) razkriva jezik ne kot statični sistem, temveč kot dinamičen proces sistemskega postajanja, podoben temu, kar Nishida poimenuje »večni zdaj« (eien no ima永遠の今), ki se nenehno ohranja v napetosti med preteklostjo in prihodnostjo. Sinhrona struktura tako ni zamrznjen trenutek, temveč dinamičen prag, kjer se zgodovin-ske naključnosti kristalizirajo v sedanje konfiguracije in so neprestano odprte za preoblik-ovanje. Je hkrati dovršena (kot sistem diferencialnih razmerij) in nedovršena (kot prostor nenehnega preoblikovanja).
|