Prispevek predstavi razvoj iskanja rešitev, kako definirati pisave azijskih jezikov, da jih bo mogoče računalniško obdelovati. Razširitev 7-bitnega ASCII-ja na 8-bitno različico je pokrila večino črkovnih pisav, vendar to še zdaleč ni zadostovalo za nečrkovne pisave. Enodimenzionalno razmišljanje je ustvarilo možnosti za zgolj nekaj manj kot 200 znakov, za razmah rešitev za azijske pisave pa je bil potreben preskok na dvodimenzionalno razmišljanje. Revolucionarno odkritje Japoncev so prevzeli tudi Kitajska, Tajvan, Hongkong in Koreja, pri čemer so svoje kodirane nabore znakov umestili v identično strukturo in s tem ustvarili lokalne različice istega načina kodiranja. Kmalu zatem je dvodimenzionalno razmišljanje rodilo nove zapuščinske nabore znakov in pripadajoče načine kodiranja. Na Tajvanu so dvema dimenzijama dodali še tretjo, s čimer so ustvarili zelo sistematičen, kompleksen in hkrati fleksibilen pristop h kitajski pisavi. Njegova veličina pa ni nikoli prišla v celoti do izraza, saj ga je zasenčila pojavitev Unicoda, ki je ustvaril nov koncept poenotenih pismenk ter s tem podrl meje med pisavami azijskih regij. Čeprav je Unicode že skoraj v celoti izpodrinil regionalne zapuščinske sisteme, so ti pomembna idejna dediščina, saj je večdimenzionalni način razmišljanja tudi predpogoj in osnova Unicoda.
|