Virtualno vodenje zahteva ustvarjanje motivacijskega okolja za zaposlene iz različnih kulturnih in geografskih ozadij ter hkrati spodbujanje učinkovitega medfunkcijskega sodelovanja znotraj organizacije. Kljub temu, da literatura kot ključni faktor za uspešnost poslovanja izpostavlja medfunkcijsko sodelovanje, pa je le malo raziskav preučevalo povezavo virtualnega vodenja z medfunkcijskim sodelovanjem. Z našo empirično raziskavo smo naslovili to vrzel in raziskali povezanost dejavnikov, kot so kakovost in pogostost komunikacije med vodjo in podrejenim ter spretnost mreženja vodij z učinkovitostjo virtualnega vodenja ter povezanost učinkovitosti virtualnega vodenja z medfunkcijskim sodelovanjem. Raziskovalne hipoteze smo preverili na vzorcu 133 udeležencev v mednarodni organizaciji z matrično strukturo. S tehniko strukturnega modeliranja s parcialnimi najmanjšimi kvadrati (PLS-SEM) smo analizirali konceptualni model in potrdili pozitivno povezavo med kakovostjo komunikacije, sposobnostjo mreženja vodij in zaznano učinkovitostjo virtualnega vodenja. Izsledki raziskave so pokazali, da pogostost komunikacije med vodjo in podrejenim nima značilnega vpliva na zaznavo učinkovitosti virtualnega vodenja. Študija je prav tako razkrila, da ima učinkovitost virtualnega vodenja tako neposredni kot posredni učinek pri spodbujanju medfunkcijskega sodelovanja. Te ugotovitve prispevajo k bolj poglobljenemu razumevanju vplivov na učinkovitost virtualnega vodenja ter širijo razumevanje neposrednega in posrednega vpliva učinkovitosti virtualnega vodenja na medfunkcijsko sodelovanje.
|