Pričujoča disertacija preučuje družbenopolitični pomen družbeno angažirane glasbe na Hrvaškem in jo umešča v širši postjugoslovanski kontekst. Osredotoča se na to, kako tovrstna glasba izraža politično kritiko in družbeno refleksijo v postsocialističnih in postkonfliktnih družbah, ki so zaznamovane s prehodom iz socializma v kapitalizem. Raziskava zajema obdobje od leta 1995 do danes, ki ga zaznamujejo izrazite politične, gospodarske in kulturne spremembe. Teoretski okvir temelji na teoriji družbenih gibanj, konceptualizacijah identitete ter raziskovanju procesov družbenopolitične transformacije. Disertacija s konstruktivističnim pristopom analizira preplet teh konceptov v kontekstu družbeno angažirane glasbe, ki jo opredeli kot žanr , oblikovan iz povojnega razočaranja nad političnimi elitami in razširjenega na širok nabor družbenih in kulturnih tem. Metodološki del združuje kvalitativno analizo besedil 80 pesmi 11 glasbenikov ter 29 polstrukturiranih intervjujev, sedem z glasbeniki, enaindvajset z občinstvom in enega s predstavnikom glasbene založbe. Analiza razkrije tri osrednje tematske sklope: kritiko institucionalne korupcije; vprašanja identitete, spola in moči v prostoru med tradicijo in tranzicijo; ter kritiko neoliberalnega individualizma in potrošniške kulture. Glasbeniki svoje delo razumejo kot refleksivno, zagovorniško ali kontekstualno umeščeno, pri čemer se kaže generacijski premik od neposredne kritike k ironiji, satiri in humorju. Občinstvo družbeni angažma najpogosteje dojema kot intelektualno refleksijo, ne kot neposredno aktivističnost. Raziskava poudarja tudi vlogo družbeno angažiranih glasbenikov pri ponovni vzpostavitvi kulturnih vezi v postjugoslovanskem prostoru prek regionalnega sodelovanja, festivalov in digitalnih platform. Čeprav je transformativni potencial družbeno angažirane glasbe odvisen od konteksta, ugotovitve kažejo, da deluje kot pomembna, subtilna kulturna infrastruktura, ki spodbuja družbeno refleksijo in povezovanje. Disertacija tako prispeva k razumevanju, kako glasba posreduje kulturna pogajanja v postkonfliktnih družbah ter omogoča solidarnost, dialog in kritično angažiranost.
|