Članek raziskuje, kako je smrt generala Augusta Pinocheta leta 2006 oznanila spremembe v kolektivnem spominu Čila. Pinochet je v uradnem spominu postal lik transformativnega voditelja, ki je moderniziral državo z neoliberalnimi reformami. Namesto empirične analize članek uporablja konceptualni pristop, ki črpa iz Bernsteinove teorije rekontekstualizacije in Fisherjevega koncepta kapitalističnega realizma, zato da precizneje preuči, kako so medijski narativi prispevali k tovrstnemu preoblikovanju spomina. Skozi tematsko analizo medplatformnih kulturnih besedil – vključno z novicami in filmi Smrt Pinocheta in El Conde – avtorica ugotavlja, da ti narativi strateško ločijo gospodarski uspeh od političnega zatiranja, marginalizirajo spomin delavskega razreda in krepijo neoliberalno hegemonijo. Čilski primer je umeščen v širšo globalno politiko spomina, s primerjalno analizo na zapuščino Margaret Thatcher v Združenem kraljestvu. S poudarjanjem ideološkega dela zgodovinskih narativov članek prispeva k razpravam o spominu, neoliberalizmu in izbrisu upora v postavtoritarnih družbah
|