Ozadje in cilji:
Medtem ko so škodljivi učinki kronične hiperglikemije dobro znani, vpliv akutne hiperglikemije na mikrocirkulacijo ostaja slabo raziskan. Obstoječe raziskave nakazujejo, da akutna hiperglikemija prehodno okvari mikrovaskularno endotelijsko funkcijo ter vpliva na aktivnost avtonomnega živčevja, vendar si ugotovitve nasprotujejo. Razjasnitev teh učinkov je klinično pomembna, saj lahko že prehodne motnje v endotelijski ali funkciji avtonomnega živčevja predstavljajo zgodnje dogodke v razvoju srčno-žilnih zapletov.
Cilj doktorskega dela je bil ovrednotiti vpliv akutne hiperglikemije, ki smo jo povzročili z oralnim glukoznim tolerančnim testom (OGTT), na mikrocirkulacijo kože ter na reaktivnost avtonomnega živčevja pri mladih, zdravih preiskovancih in osvetliti možne mehanizme.
Hipoteze:
(H1) Izpostavitev akutni hiperglikemiji spremeni reaktivnost mikrocirkulacije kože, najverjetneje tako, da:
• zmanjša od endotelija odvisno vazodilatacijo in
• spremeni odzivnost avtonomnega živčevja
(H2) Vpliv akutne hiperglikemije na mikrocirkulacijo kože je odvisen od časa po obremenitvi z glukozo.
Metode:
Reaktivnost mikrocirkulacije kože smo ovrednotili pri 28 mladih, zdravih preiskovancih (16 moških in 12 žensk) pred in 45 in 120 min po obremenitvi z OGTT ali vodo. Raven glukoze smo določali s senzorjem za neinvazivno kontinuirano spremljanje glukoze (FreeStyle Libre 2, Abbott Laboratories, Illinois, ZDA). Za vrednotenje mikrocirkulacije kože smo uporabili lasersko doplersko (LD) metodo. Spremljali smo bazalne pretoke ter odzive na pookluzivno reaktivno hiperemijo (PORH) ter iontoforezo acetilholina (ACh) in natrijevega nitroprusida (NaNP). Od dušikovega oksida (NO) odvisno in neodvisno endotelijsko ter miogeno spektralno komponento smo ovrednotili z valčno analizo z ustrezno korekcijo robnih učinkov.
Reaktivnost avtonomnega živčevja smo ocenili z analizo variabilnosti srčne frekvence (angl. heart rate variability, HRV), in sicer v časovnih (odstopanje korenskega povprečnega kvadrata zaporednih NN intervalov (angl. root mean square of successive RR interval difference, RMSSD) in standardni odklon NN intervalov (angl. standard deviation of normal-to-normal RR intervals, SDNN) in frekvenčnih (nizkofrekvenčna (angl. low-frequency, LF), visokofrekvečna (angl. high-frequency, HF) komponenta ter razmerje med njima (LF/HF)) domenah.
Rezultati:
Statistično značilne interakcije med časom in intervencijo (OGTT / vodna obremenitev) pri od NO-neodvisni endotelijski (p = 0.014) in miogeni komponenti (p = 0.029), ki smo jih ovrednotili iz odziva LD signalov na NaNP (dvosmerna ANOVA), kažejo, da imata glukoza in voda različen učinek na ti dve komponenti v času. Po drugi strani v spektralnih komponentah, pridobljenih iz bazalnega LD signala perfuzije ter iz LD odzivov na ACh in PORH, nismo zaznali statistično značilnih razlik med obremenitvijo z glukozo in vodo. Značilna interakcija med časom in intervencijo pri časovnih kazalcih HRV (RMSSD: p = 0.009; SDNN: p = 0.008) nakazuje na spremenjeno reaktivnost avtonomnega živčevja po OGTT.
Zaključki:
V doktorskemu delu smo potrdili hipoteze ter pokazali, da akutna hiperglikemija vpliva na reaktivnost mikrocirkulacije kože. Spremembe se predvsem odražajo v prehodno zmanjšani od endotelija odvisni vazodilataciji, pri čemer je verjetno prizadeta predvsem od NO neodvisna signalizacija. Hkrati smo zaznali vpliv na gladke mišice žil in spremenjeno odzivnost avtonomnega živčevja, kar dodatno prispeva k prehodnim spremembam žilne reaktivnosti. Učinki so odvisni od časa po obremenitvi z glukozo, kar kaže na dinamično prilagajanje mikrocirkulacije akutnemu fiziološkemu stresu. Naš integrirani pristop, ki kot glavno analitično orodje uporablja valčno analizo z implementirano korekcijo robnih učinkov, bi lahko predstavljal potencialno uporabno orodje za zgodnje odkrivanje sprememb, povezanih z akutno hiperglikemijo.
|