V migracijski krajini vzdolž tako imenovane balkanske poti je v zadnjem desetletju zelo veliko smrti na mejah. V članku se bova osredotočili na te smrti in pokazali, da je z njimi povezana presenetljiva ločitev identitete (v smislu imena in biografije) in telesa. Pri tem bova dokazovali, da je ta ločitev posledica migracijskih politik in mejnega režima, pa tudi delovanja umrlih. Na eni strani sorodniki zaradi fizične oddaljenosti, pomanjkanja informacij in v nekaterih primerih izginotij s težavo žalujejo za pokojnim, ne da bi imeli stik z njegovim oziroma njenim telesom. Na drugi strani pa lokalni prebivalci zaradi dejanske odsotnosti imena, ker pokojni niso identificirani, na krajih smrti težko ustrezno poskrbijo za pokojne in jim izkažejo spoštovanje, ne da bi poznali njihovo ime, njihov družbeni obstoj. Na podlagi etnografskega raziskovanja smrti na mejah vzdolž t. i. balkanske poti, ki se mu posvečava od 2020 dalje, analizirava, kako delovanje mrtvih izhaja iz prizadevanj žalujočih sorodnikov, ki iščejo telesa, in lokalnih prebivalcev, ki pri izkazovanju spoštovanja umrlemu iščejo njegovo ime. Delovanje umrlih se tako kaže na različne načine – od prizadevanj za identifikacijo in repatriacijo ter pritožb mednarodnim organom do oblikovanja protokolov pokopa in spominskih praks. Pri tem mejni režim s svojo rasizirano logiko ločevanja in hierarhičnosti ustvarja in ohranja to ločitev med imenom in telesom, s čimer se družbeno izginjanje migrantov še krepi. Paradoksalno pa ta prisilna ločitev ustvarja tudi oblike upora in širitve politične zavesti, tako med svojci umrlih kot tudi med lokalnimi pričami smrti na mejah.
|
