Sodobnemu človeku je kakovost medosebnih odnosov zelo pomembna, zato se tudi starši odgovornosti svoje vloge pri razvoju otrok zavedajo vse bolj. Teologija starševstva, ki staršem predstavlja pozitivno ovrednotenje njihove vloge in jim osvetljuje pot za njihova prizadevanja, je zato za sodobno pastoralno prakso velika priložnost. V prispevku raziskujemo vlogo in pomen starševstva v Frančiškovi apostolski spodbudi „Radost ljubezni“ ter s pomočjo metode tematske analize oblikujemo prva izhodišča za razvoj teologije starševstva. Analiza je pokazala, da je starševska ljubezen odsev Božje ljubezni, obenem pa staršem odstira globino odnosne razsežnosti Boga. Ljubezen med zakoncema in temeljna odprtost za življenje sta po stvariteljskem redu naravnana drug na drugega. Starša otroku posredujeta kerigmo – prvo oznanilo vere; s svojo dejavno ljubeznijo mu razodevata Gospodov materinski in očetovski obraz. Ob izročilu vere ga vzgajata tudi za temeljne občečloveške vrednote, s čimer prispevata k vzpostavljanju bratskega humanizma v svetu. Pri svojem starševskem poslanstvu imata starša zagotovilo stalne Božje bližine in spremljanja v obliki zakramentalne milosti – Cerkev pa je poklicana, da s svojim pastoralnim delom staršem prisluhne in jim nudi raznovrstno podporo ter spremljanje.
|