Japonska literatura se v angleščino prevaja že vsaj od sredine 19. stoletja, prevajanje v slovenščino pa se je začelo pozneje, prevodi pa so pogosto bili ustvarjeni posredno prek drugih jezikov. Japonska literatura je v zadnjih letih doživela pravi razcvet, kar vključuje tudi dela avtorice Mieko Kawakami. Njen roman Natsu Monogatari (夏物語; dobesedno »Poletne zgodbe« ali »Natsujina zgodba«) je bil leta 2020 preveden v angleščino pod naslovom Breasts and Eggs (dobesedno »Prsi in jajčeca«), leta 2022 pa v slovenščino pod naslovom Vsa moja poletja. Prva polovica romana je predelana različica novele Chichi to Ran (乳と卵; dobesedno »Prsi in jajčeca«) iz leta 2008. Za cilje te naloge sta bila izbrana prevoda romana Natsu Monogatari, ker sta oba neposredna prevoda sodobne japonske literature ter ker sta bila objavljena le dve leti narazen. Z analizo prevodov sem raziskala kako različni prevajalci obravnavajo isto besedilo, s poudarkom na kulturno specifičnih izrazih, regionalnih narečjih in stilističnih izbirah. Kulturno specifični izrazi so bili analizirani z teorijo raziskovalca Aixelá za strategije prevajanja kulturno specifičnih izrazov. Analiza je pokazala, da sta oba prevoda uporabila podobno mešanico strategij ohranjanja in zamenjave, vendar sta se razlikovala v tem, kako sta bralcem pojasnila določene kulturno specifične izraze, npr. z zunajbesedilnimi glosarji, ki jih je uporabila le slovenska različica. Oba sta pri prevajanju osaškega narečja iz izvornega besedila uporabila standardno različico jezika, zato je bil v to analizo vključen delni prevod novele Chichi to Ran, v katerem se je prevajalka odločila za uporabo manchestrskega narečja. Upoštevane so bile tudi paratekstualne izbire, da bi se določilo status prevajalcev in ali je prevod odkrit ali prikrit. Analiza, čeprav omejena, je primerjala dva literarna trga in njun vpliv na posamezne prevode.
|