Tema doktorske disertacije so pristopi in metode konserviranja rimskih spomenikov v Pulju v 19. in 20. stoletju. Raziskava izhaja iz tega, da so bili antični spomeniki v Pulju zaradi arhitekturnih posegov vanje ključni za oblikovanje modernega mesta in da je njihova vloga neločljiva od procesov modernizacije, ki so se takrat odvijali po Evropi. Ker so rimske ruševine že v zgodnjem 19. stoletju pridobile status zgodovinskih spomenikov, za katere skrbi javna uprava, je njihov nedvomni status javnih dobrin postal izhodišče za širitev javne domene skozi vse obdobje moderne družbe. Arhitektura je kot specifična javna umetnost predstavljala tehniko te širitve, prvič, prek arhitekturnega konserviranja spomenika samega, drugič, prek arhitekturnega oblikovanja javnega prostora okoli spomenika in, tretjič, kot urbanistično načrtovanje, znotraj katerega se je vpliv antične dediščine razširil skozi celotno prostorsko strukturo javne sfere. Čeprav so bili ti trije procesi – konserviranje, krajinsko oblikovanje in urbanistično načrtovanje – skozi zgodovino pogosto disciplinarno ločeni, je teza te raziskave, da so te tri dejavnosti neločljive in da jih drži skupaj pomembnost arhitekture kot formalnega izraza javnega.
|