Biomasa, pridobljena iz rastlin, je sestavljena predvsem iz celuloze, hemiceluloze in lignina. Te gradnike celičnih sten rastlin in alg bi bilo mogoče uporabiti, če jih ločimo na posamezne komponente. Možne uporabe vključujejo proizvodnjo kemikalij in materialov z dodano vrednostjo. Učinkoviti topilni sistemi, ki so hkrati okolju prijazni in lahko dostopni, bi lahko povečali uporabnost biomase v različnih industrijskih in raziskovalnih kontekstih.
Ta raziskava preučuje alternativna topila za raztapljanje biomase, s poudarkom na evtektičnih topilih, kot so gvanidinske soli: urea (v razmerju 1:2) v kombinaciji z drugimi ustreznimi spojinami, ki omogočajo podrobno NMR-analizo. Evtektična zmes gvanidinijovega tiocianata in uree je bila sintetizirana in potrjena z ATR-FTIR-analizo, ki je potrdila prisotnost intermolekularnih interakcij. Čeprav sama po sebi ni bila učinkovita pri raztapljanju celuloze, je kombinacija z DMSO in guanidinom izboljšala topnost. Analiza D-glukoze z ¹H NMR je pokazala, da je bil topilni sistem primeren za manjše ogljikove hidrate. Vendar so vzorci celuloze dajali spekter z nizko ločljivostjo. Nasprotno pa se je glukomanan (vrsta hemiceluloze) raztapljal učinkoviteje, zlasti v evtektičnih mešanicah z DMSO-d₆ ali devterijevim oksidom, kar je omogočilo pridobitev spektra višje kakovosti. Čeprav so bili začetni poskusi raztapljanja celuloze neuspešni, se je raziskovalno delo osredotočilo na raztapljanje hemiceluloze in pokazalo, da lahko različni topilni sistemi učinkovito pripomorejo k temu procesu.
|
