Avtorica preučuje vlogo in pojem soglasja držav pri zagotavljanju humanitarne pomoči, ki jo podpirajo sistemi umetne inteligence, z vidika veljavnih mednarodnih pravil: splošnega pravnega režima, ki ureja humanitarno pomoč, in posebnih pravil, ki izhajajo iz mednarodnega prava človekovih pravic ter mednarodnega prava oboroženih spopadov. Avtorica ugotavlja, da ima pojem soglasja zadevne države osrednjo vlogo v teh pravilih, pri čemer razlikuje med strateškim soglasjem in operativnim soglasjem za zagotovitev humanitarne pomoči. Strateško soglasje se nanaša na splošno soglasje države za zagotavljanje humanitarne pomoči na njenem ozemlju, operativno soglasje pa se nanaša na soglasje, ki se zahteva na operativni oziroma tehnični ravni za zagotavljanje posamezne vrste humanitarne pomoči na geografsko opredeljenem območju. Avtorica zatrjuje, da je treba utemeljene razloge za zavrnitev operativnega soglasja za humanitarno pomoč, ki jo podpira UI in kot izhajajo iz mednarodnega prava oboroženih spopadov, razlikovati od samovoljne zavrnitve strateškega soglasja. V prvem primeru je zavrnitev operativnega soglasja lahko pravno upravičena, samovoljna zavrnitev strateškega soglasja za dostavo humanitarne pomoči pa je prepovedana. Zagotavljanje humanitarne pomoči brez soglasja zadevne države je pravno lahko upravičeno bodisi na podlagi dovoljenja Varnostnega sveta Združenih narodov bodisi na podlagi sekundarnih pravil mednarodnega prava, zlasti s pravili o protiukrepih.
|
