Kljub široki uporabi eksomskega sekvenciranja (ES) ostaja več kot 60 % bolnikov s sumom na genetske bolezni nediagnosticiranih, veliko redkih bolezni pa ima še nepoznane genetske vzroke. Ta disertacija naslavlja ta dva izziva genetske diagnostike z uporabo genomskega sekvenciranja (GS) pri bolnikih s sumom na raznovrstne genetske bolezni in sekvenciranja RNA pri bolnikih s sumom na dedne miopatije. Testirali smo dve hipotezi: (1) GS in RNA sekvenciranje izboljšata diagnostični izplen genetske diagnostike in (2) omogočata odkrivanje potencialnih novih mehanizmov bolezni in genov, ki še niso bili povezani z genetskimi boleznimi. Z GS in RNA sekvenciranjem smo dosegli 12,5 % (16/128 bolnikov) oziroma 18,2 % (2/11 bolnikov) dodatni diagnostični izplen v primerjavi z ES, z obema metodama pa smo odkrili različice, katerih ni mogoče zaznati z ES. Identificirali smo pet kandidatnih genov za nove genetske bolezni, katere smo temeljito raziskali in eno genetsko različico v znanem genu, za katero predlagamo, da povzroča bolezen preko novega mehanizma. Naši rezultati potrjujejo obe prvotno zastavljeni hipotezi, s čimer smo pokazali, da z obema pristopoma izboljšamo genetsko diagnostiko pri bolnikih z redkimi boleznimi, hkrati pa omogočata tudi odkrivanje novih genov in mehanizmov povezanih z genetskimi boleznimi pri človeku.
|