Konfucijanstvo spada med elemente, ki ne le povezujejo, temveč tudi pomagajo definira-ti vzhodnoazijsko kulturno sfero. Vendar pa se ob pristopanju k študiju konfucijanstva kot takega kaj hitro pokaže, da gre za izredno bogat in raznolik, zato pa težko zajemljiv po-jem, ki v sebi nosi tudi številne napetosti: konfucijanstvo kot tradicija, ki že dve tisočletji in pol povezuje različne filozofske šole; kot izhodišče civilne religije ter politične doktrine konfucianizma; kot prenašalec specifičnega, na kulturni dediščini temelječega vrednost-nega sistema – ki se mu uspe v različnih oblikah uveljaviti tako v ožjem kulturnem okolju Kitajske kot tudi širše. Pričujoči članek skuša predstaviti enega od pristopov k študiju konfucijanstva – in sicer s pomočjo metode primerjalne filozofije. Najprej skuša pred-staviti filozofske temelje konfucijanstva ter očrtati podobo enovitega konfucijanskega etičnega nauka, nato pa s kontrastiranjem poglavitnih elementov konfucijanske tradicije na Kitajskem in Japonskem pokazati na odnos med univerzalnim in partikularnim, ki ga razvija tradicija. Tako se v članku pokažejo prednosti in pasti obravnave konfucijanstva kot opisane enotne filozofske tradicije.
|